V zadnjem letu in pol smo priča izjemni zgostitvi dogodkov v javnozdravstvenem in političnem življenju. Doživeli smo imenovanje mostograditelja predsednika državnega zbora, ko se je nakazovala sredinska koalicija z odtenki desne, nato preobrat k manjšinski vladi s podporno stranko na levici, pa nato odstop vlade, oblikovanje nove koalicije, odstop predsednika državnega zbora, imenovanje nove vlade, pet interpelacij, prestope poslancev, tri parlamentarne stranke so zamenjale predsednika stranke, ena od njih je zamenjala kar dva predsednika in sedaj poskuša še tretjič, doživeli smo neuspešen poskus konstruktivne nezaupnice, pa nepreklicni odstop ministra za notranje zadeve, a predsedniku vlade ni uspelo odpreti kuverte z nepreklicnim odstopom in je s tem kršil ustavo, a se ni nič zgodilo, karavana arogance je vozila dalje – zaradi vsega tega je redni demokratični ritual, ki smo ga izvedli pred tremi leti, le še bled spomin. V slovenski politiki se je v tem obdobju zgodilo preveč sprememb, obratov, preobratov, zasukov in preskokov. Vse preveč je bilo razočaranj in prelomljenih obljub volilcem, zato je vse bolj jasno, da v parlamentu, ki bi moral predstavljati voljo ljudstva, živijo v vzporedni realnosti in vse bolj odločajo iz sebičnih vzgibov, preoblečenih v domoljubje.
Državni zbor je v tretjem letu mandata skušal dobiti še četrtega predsednika, a se je ponesrečilo. Če je predsednik SDS Janez Janša še nekaj tednov pred odstopom pr...