Kritika predstave Cement v ljubljanski Drami: Ko ostaneš sam z revolucijo
»Ne tako divje, tovariš!« reče hladno Daša (Nataša Barbara Gračner) svojemu možu Glebu (Marko Mandić), ki plane po njej, ko se po nekaj letih vrne iz ruske državljanske vojne. Ta veteran oktobrske revolucije na pogorišču prejšnjega sistema ne najde več ljubeče soproge ali toplega ognjišča, temveč zgolj ruševine svojega nekdanjega življenja: Daša se posveča političnemu delovanju in se zanj ne zmeni, v domačem kraju vladata revščina in korupcija, revolucija pa medtem žre svoje otroke – ali pa jih pusti, da umrejo od lakote, kakor se v otroškem zavetišču zgodi njuni hčerki.
Müllerjev Cement, kot ga je v ljubljanski Drami zrežiral Sebastijan Horvat, je jedka zgodovinska freska, zgoščena v razrahljanem odnosu med Glebom (Marko Mandić) in Dašo (Nataša Barbara Gračner). (Foto: Peter Uhan)
Pošastni čas, ko starega ni več, novo pa se še ne zmore roditi, se zažira tudi v najgloblje kotičke medčloveških odnosov, kar postavitev Cementa v režiji ...