Ne le življenjski jubilej, Samuel Lucas letos obeležuje tudi svojo 30-letno glasbeno pot. »Sami okrogli jubileji torej, pa kaže, da nobenega ne bom praznoval tako, kot sem mislil. V planu sem imel družabni koncertni večer z glasbenimi kolegi in prijatelji. Res pogrešam glasbo in koncerte, publiko pod odrom in vse, kar sodi zraven. Zadnjih 30 let živim za glasbo in od nje in ni bilo vedno lahko, bili so vzponi in padci. Za svojo zvesto publiko pripravljam spletni koncert 15. aprila, da vsaj tako malo obeležim obletnico,« razkriva glasbenik.

Kaj vam je v vaši glasbeni karieri ostalo najbolj v spominu?

Ko sem začel, sem bil še zelo zelen, a sem moral hitro odrasti, saj sem nastopal z bendom po Italiji, Švici, Nemčiji in Avstriji. Nato sem odšel še na Švedsko in Finsko, kjer sem se kalil naprej, to so res neprecenljive izkušnje. Leta 2009 sem se vrnil v Slovenijo in tu začel iz nič, saj me ni nihče poznal. Težko je bilo začeti, a nisem nikoli obupal, saj je bila ljubezen do kitare in do glasbe vedno zelo močna. V spominu imam ogromno glasbenikov, občinstva, odrov, kilometrov, pesmi, počenih glasilk, kitarskih strun. Lepo je bilo in verjamem, da bo tudi naslednjih 30 let pestrih. Spominov in prigod je veliko, posebna sta dva nastopa v tujini – igranje na poroki v Singapurju ter dvakratni nastop v New Yorku za slovensko občinstvo v organizaciji DM. V lepem spominu bodo ostali tudi trije nastopi na Emi… Najbolj ponosen sem na svoj avtorski album Sebe dajem, ki je izšel leta 2019 in na katerem je glasba, ki sem jo želel dati ljudem.

V začetku marca ste izdali svojo novo pesem z naslovom Narod moj. Na vašem prvem avtorskem albumu sta besedila za vaše pesmi napisala Rok Lunaček in Igor Pirkovič. Tokrat pa se je pod besedilo podpisala Violeta Bulc. Kako to?

Tako je, običajno najprej naredim glasbo in linijo petja ter nato poiščem avtorja, da napiše besedilo, in Rok Lunaček se podpisuje pod večino mojih pesmi, dve pa sta izpod peresa Igorja Pirkoviča. Z obema je lepo sodelovati in še bomo. Tokrat je bilo drugače, spontano: lani februarja sem na FB strani Violete Bulc zasledil tekst pesmi z naslovom Narod moj, ki me je takoj osvojil. Imel je izredno ritmiko in globok pomen, čeprav se nam takrat o koroni in o problemih, ki jo je prinesla s seboj, ni še niti sanjalo. Bulčevo sem prosil za dovoljenje, ali lahko za njeno besedilo napišem glasbo, in takoj je privolila. Pesem je zelo dobro sprejeta, kar mi največ pomeni, saj je nisem ustvaril le zase. Podajam se na predstavitve po radijskih postajah, posnel sem že tudi videospot s številnimi obrazi, ker sem želel pokazati, da smo ljudje zelo različni, a vsi združeni v en narod.

Ali bosta z Violeto Bulc sodelovala tudi v prihodnje?

Z veseljem! Gospa Bulc že od mladosti piše pesmi, vendar bolj zase, včasih pa kakšno objavi in nikoli se ne ve, kdaj bo še katera padla v moje srce in me osvojila.

Kako doživljate koronski čas?

Po pravici povedano – težko! Že leto dni je, odkar imamo prepoved dela. In ne le da se počutiš nekoristnega, počasi ti to kisa možgane. In temu kar ni videti konca, mi glasbeniki pa bomo tisti, ki bomo zadnji lahko začeli delati, in še to z mnogimi omejitvami. Glasba je moje življenje in brez nje zelo težko živim. Dokazano je, da ima glasba blagodejne in terapevtske učinke na telo, zato upam, da se čim prej vrnemo v ta ringelšpil. Pogrešam muziko v živo.