Do velikih sprememb vodijo majhni koraki

Sprva je ilustracije in zapise sproti objavljala na instagramu, osebna zmaga in številni pozitivni odzivi sledilcev pa so jo spodbudili, da izziv ponese naprej in ga ponudi v obliki knjige, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga.

Imela sem dobro službo, bila sem tudi dobro finančno situirana, bila pa sem v namišljeno dobri kondiciji. Za kondicijo in tempo, ki sta me vodila v pretirano osredotočenost na delo in posledično izgorelost, danes vem, da nista bila optimalna. Čeprav je zaželeno, da v svojem delu najdemo potrditev, možnost za napredek, rast in doseganje ciljev, je lahko nevarno, če postane to glavno merilo naše vrednosti. Odgovor na »zakaj« se ne skriva v napačni službi, ampak v nezdravem načinu razmišljanja, na katerega me je opomnilo telo in me prisililo k ponovnemu premisleku o življenjskih vrednotah in o tem, kaj mi največ pomeni.

Drži. Jaz sem izziv začela s slutnjo in upanjem, da do velikih sprememb vodijo majhni koraki in da se zadovoljstvo, četudi klišejsko, skriva v malih stvareh. Bralci lahko zdaj skozi branje o moji izkušnji dobijo oprijemljiv dokaz za to in skozi sledenje izzivu na lastni koži preizkusijo, kako je lahko sprememba na bolje oddaljena samo eno majhno dejanje vsak dan.

Sama sem v času stotih dni pustila službo v agenciji in stopila na samostojno podjetniško pot, končala terapijo, spoznala partnerja in z njim vzpostavila ljubeč odnos. Vse to so bile spremembe, ki so se prej zdele nedosegljive, zaradi poglobljenega zaupanja vase pa so se uresničile. In ključni dejavniki verjamem, da so bile majhne spremembe, majhni koraki. Preizkusila sem se v novih slogih ilustracije, spremenila delovne navade in začela konce tedna preživljati v naravi namesto za računalnikom. Vrnila sem se v rutino teka, poglobila znanje joge, izboljšala kakovost spanja, občutila hvaležnost in gradila boljše odnose z bližnjimi. Skupni vpliv vsega tega pa je prinesel največjo spremembo – boljše počutje mene in mojih bližnjih.

Vsekakor so prišli tudi dnevi, ko se mi projekt ni zdel več smiseln. Dnevi, ko nisem storila ničesar zunaj območja udobja, niti nisem imela več idej, česa naj se še lotim. A takrat sem si za izziv postavila, da sprejmem tudi te misli, in se opomnila, da je jutri nov dan in z njim pride nova priložnost za dobro dejanje. V zapisih sem odkrito spregovorila o izgorelosti, obiskovanju psihoterapije, spopadanju z izgubo, perfekcionizmom, iskanju lastne vrednosti, se spraševala o pomembnosti sočutja, hvaležnosti, ljubezni in vseskozi iskreno delila svojo zgodbo, kar ni bilo vedno lahko. Če si transparenten, se odpreš za komentarje in kritiko, a vedno znova spoznavam, da se s tem predvsem odpreš za povezanost, kar največ šteje.

S projektom 100 dni za boljšo mene sem se vrnila k sebi in usvojila najdragocenejšo lekcijo, da se po padcu lahko poberem in vrnem ne le močnejša, temveč predvsem sočutnejša do sebe. Spet sem v sebi našla iskrico, na katero sem že skoraj pozabila. Iskrico, ki jo imamo v sebi vsi in z njo odkrivamo, doživljamo, ustvarjamo radost ter jo delimo z drugimi. Obdobje stotih dni me je opomnilo, da je sprememba stalna, in če si pripravljen delati, vlagati, rasti skozi eno malo dobro dejanje na dan, se ti bo kmalu vse povrnilo in dvojno obrestovalo. Daleč od tega, da bi se mi po opravljenem izzivu zdelo, da sem prišla na cilj svoje učne poti. Oblaki še vedno pridejo, a danes z njimi lažje prevedrim. Trudim se živeti izpolnjeno življenje in vsak dan ujeti nekaj sreče; v odnosih z bližnjimi, v svobodi, v ustvarjalnosti, v naravi…