Vprašanje se glasi: ali se moramo dejansko navaditi na novo realnost? Na primer na dejstvo, da živimo v državi, kjer predsednik vlade podpira fizično nasilje nad poslanko, ki ga je užalila? Predsednik vlade je tiste vrste moški, ki verjame, da je treba ženske v parlamentu obvladati s klofutanjem, ki je vpričo vse evropske javnosti tudi predstavnico evropskega parlamenta Sophie in 't Veld obravnaval kot najhujši kmetavz in ji grobo vpadal v besedo. Predsednik vlade je neozdravljivi komunist, ki se je na očitke o zatiranju medijev odzval s propagandnim filmčkom v maniri Obzornikov iz časov, ki so ga formirali in deformirali do obisti. In v svoji zablodelosti zatrjuje, da ima prav, ker je bil pač izvoljen. (Seveda sploh ni bil večinsko izvoljen, ampak mu je le uspelo sestaviti koalicijo.) Predsednik vlade je notorični lažnivec, ki se je Veldovi gladko zlagal, da Simoniti ne more vzpostaviti zveze, četudi je ta sedel ob njem. Vse to je logično: kako bi lahko ta dva ubranila svoj pogled na ogroženo medijsko krajino v Sloveniji, če nimata pojma, kaj je dialog, kaj argument, če je edino, kar znata, manipulacija, cinizem, poniževanje, laž? In sta revčka skušala dokazati demokratičnost slovenskih medijev s poročanji o že skoraj leto dni trajajočih protestih. Kot bi Lukašenko poštenost volitev dokazoval z množicami na ulicah. Jasno, da sta se izklopila. Kmalu se bosta tudi Logar in Kozlovičeva, če bosta morala v živo argumentirati vladno poročilo o vladavini prava na podlagi primerov, kot je razvpiti Radonjić, za katerega še angleški google pokaže, da sta z Janšo dolgoletna tovariša, ali sodnik Čeferin, ki se je sam izločil iz odločanja, vlada pa iz tega dela vrhunski dokaz globoke države.
In ja, tudi Toninu je moč stopila v glavo do te mere, da je na RTVS hrulil na Mesca, kot da je njegov zunajzakonski sin. K temu je treba dodati še Černača, čigar na...
