Še preden je epidemija današnjega časa postal novi koronavirus, je bila epidemija 21. stoletja demenca, napredujoča bolezen možganov, za katero vsakih nekaj sekund zboli nova oseba. V luči tega jo je v zadnjem obdobju nepresenetljivo naslovilo kar nekaj filmov. Med njimi je v najbolj svežem spominu drama Še vedno Alice (2014), v kateri je oskarja po štirih nominacijah domov vendarle odnesla Julianne Moore. Ni pa Američanka edina, ki se je na velikem zaslonu prepričljivo borila z alzheimerjevo boleznijo, to najpogostejšo obliko demence, saj je bila za zlati kipec v kanadski neodvisnici Daleč od nje (2006) pred njo nominirana že Julie Christie. Ljubitelji romantičnih dram pa boste vedeli, da je bila neprizanesljiva bolezen tudi v osrčju ljubezenske klasike Beležnica (2004), v kateri je Rachel McAdams objemal Ryan Gosling, za Allie Calhoun pa je v domu za starejše bral James Garner.
A z vidika filma je v sicer dobri družbi še verodostojnejši lanskoletni portret demence v režiji francoskega romanopisca Floriana Zellerja. Kar je še posebno impresivno, ko pristavimo, da je to njegov režijski prvenec, ki bo konec aprila oskarje naskakoval v kar šestih kategorijah, tudi za glavno nagrado večera. Zeller, po mnenju mnogih eden najrazburljivejših dramatikov našega časa, namreč tole stanovanjsko dramo režira tako, da nas nikoli ne postavi v vlogo zunanjega opazovalca. Tako da kljub prostorski omejenosti nikoli nimamo občutka, da stopicljamo na mestu. Znotraj londonskega stanovanja namreč izrabi vse pripovedne elemente, da bi nas postavil v čevlje upokojenega inženirja Anthonyja, ki ga igra še en Anthony – Anthony Hopkins.
In Anthony Anthonyja igra tako, kot da je šele zdaj v življenjski formi. Kot da prej ni bil kanibal Hannibal v Ko jagenjčki obmolknejo, kot da ni bil predsednik Richard Nixon v biografski drami Nixon, v zgodovinski drami Amistad pa nekdanji predsednik John Quincy Adams. Kot da ne bi bil v Ostankih dneva najvidnejši neopazni butler in kot da ne bi bil Ratzinger v drami Dva papeža. A ravno to je tisto, Hopkins je doslej večinoma igral močne karakterje. Ne nazadnje je v filmu The Bounty izstopal ob imenih Mel Gibson, Laurence Olivier, Liam Neeson in Daniel Day Lewis. A tokrat je njegova vloga nekoliko drugačna. Ker če je imel Russell Crowe Čudoviti um, ima Anthony muhastega.
In ko boste gledali tole francosko-britansko koprodukcijo, boste zaradi tega neprestano v negotovosti. Anthony, upokojeni inženir, je namreč iz prizora v prizor vse manj zanesljiv pripovedovalec. Pozablja, kam je dal uro, pomeša, ali je jutro ali večer, in ne ve točno, ali je šla hčerka po nakupih ali v Pariz. Resda smo vedno znova med štirimi stenami in pod isto streho, a je naše dojemanje časa, pa tudi prostora, zaradi tega vedno znova pod vprašajem. In zaradi tega tudi vse tisto, čemur sicer pravimo flashbacki, torej časovni skoki, v katerih načeloma vemo, kam in kako nas peljejo, ne delujejo nič kaj klasično. Zeller s pomočjo teh dvoumnosti in nedoločenosti vseskozi terja gledalčevo dopolnjevanje. Terja, naj opazujemo vse te interakcije, v katerih Hopkins briljantno menja razpoloženja, presojamo besede preostalih likov in razločimo med tistim, kar je resnično, tistim, kar je popačeno, in tistim, kar je pozabljeno.
In prek teh finih, subtilnih detajlov, ki se slikajo v vseh elementih filma, drama The Father neolepšano, a dostojanstveno prikaže osebo z demenco in predstavi, kako težko breme je bolezen ne le za bolnika, pač pa tudi za svojce. Po drugi strani pa je Zellerjev film eden izmed indicev, kako drugačni so letošnji oskarji. Proračun drame o starajočem se inženirju je namreč težak manj kot 20 milijonov dolarjev, kar je seveda daleč od hollywoodske ekstravagance, ki bi v letu brez zdravstvene krize zagotovo omejila oskarjevske možnosti letošnjih nizkoproračunskih kandidatov. Tako pa jih ima tudi The Father šest. In to zasluženo.
