V tem norem vrtincu epidemije (ki je nesreča sama po sebi z vsemi posledicami) se nam je zgodila še vlada, ki se je odločila, da nam ukroji življenje po svoji podobi. Državljani smo potrpežljiva bitja (v veliki večini) in smo – sicer z začudenjem – opazovali, kako nam vlada s pomočjo virusa prek protikoronskih ukrepov korak za korakom zmanjšuje državljanske pravice, nam omejuje prostor in nam hoče dopovedati, da je naša rešiteljica.

Tista vlada skratka, ki pripravi policijo, da seje strah celo med najmlajšimi državljani, ki zgolj hočejo v šolo (moj oče je bil tovariš miličnik in iz prve roke vem, kaj in kako je delala »policija« v prejšnji državi, bistvo vam je razložil v intervjuju nedavno gospod Winkler), tista, ki jemlje prostor civilni družbi, ki je nepogrešljiv člen vsake normalne države, tista, ki blati lastno zgodovino (in svoje korenine) in jo prikraja po svoje (pri tem ji na svoj način pomagajo celo akademiki s svojo zadnjo izjavo, ki jo je z navdušenjem podprl »naš« predsednik države), tista vlada, ki nadomešča sposobne strokovnjake, direktorje, nadzornike, sekretarje z nesposobnimi, a »svojimi«, tista, ki jemlje prostor kulturi in jo nasilno spreminja…

Našteval sem samo tisto, kar se je že zgodilo zaradi pokvarjenih namenov te vlade in zaradi naše inertnosti, sprijaznjenosti z izvršenimi dejstvi in seveda zaradi neverjetne pokvarjenosti poslancev dveh strank, ki se imata za demokratični in sredinski (in ju javno mnenje skoraj ne zaznava več), v resnici pa samo držita vrečo, ki jo bo odnesel nekdo drug, sami pa bodo policiji zagotavljali, da niso vedeli, za kaj gre, da so mislili, da opravljajo dobro delo…

Dejstvo je, da so mejnike v zgoraj naštetih primerih že izruvali, morda je bilo to tam daleč nekje v zaraščenem kotu, pa tega nismo opazili. Zdaj pa nam ruvajo mejnik, ki ga prvega zagledamo, ko stopimo iz svoje hiše. Ruvajo namreč mejnik svobodnega in neodvisnega novinarstva, četrte veje oblasti, zadnji branik pred popolno diktaturo in prevlado strankarskega, iz tujine podpiranega medijskega prostora. To pa je trenutek, ko se je treba zamisliti, pa ne samo zamisliti, temveč tudi ukrepati. Kajti ko ti vzamejo pravico do neodvisne obveščenosti, se zruši ves svet in se izgubi osnovno človeško dostojanstvo. Takrat postanemo zares samo še številke v statistiki pokvarjenih, tistih, ki bi za oblast naredili zares vse (zadnje dogajanje ob interpelaciji ministrice Kustečeve je najboljša ilustracija stanja duha v trenutni vladi in naši državi).

Najbolj žalostno dejstvo pa je, da nam ta zadnji, najpomembnejši mejnik ruva predsednik vlade Janez Janša, ki je s svojimi preteklimi dejanji zapravil najprej svoj ugled in verodostojnost, zdaj pa zapravlja še ugled države in nas pelje nazaj v težke začetke socialistične stvarnosti. Evropa s svojimi demokratičnimi (čeprav ne idealnimi!) standardi je pravzaprav še naše edino upanje v tem trenutku, ko nam je vzeta tudi osnovna pravica do izražanja svojih mnenj. Javno mnenje že dolgo časa ni bilo tako nenaklonjeno neki vladi, ljudstvo pa še nikoli v povojni zgodovini tako zatirano. Ko prištejem sem še množico že obupanih in obubožanih zaradi vprašljivih ukrepov v zvezi z epidemijo, potem je mera polna in zadnji mejnik, ki nam ga ruvajo, preveč pomemben, da bi gledali stran.

Tega Slovenci res ne znamo, zato smo kot narod tudi obstali. Veliko vprašanje pa je, kaj bo z nami in Slovenijo, če nam bodo izruvali ta mejnik pred rednimi volitvami leta 2022. Se še obotavljate, še razmišljate, kaj nam je storiti?

Srečo Knafelc, Krvava Peč