»Pazi, še ena žaba. Hitro, da se ne skrije v luknjo pod škarpo,« je zaklical sedemletni Bor in se s svetilko na glavi pognal za krastačo. V nedeljo je bil edini šolar, ki se je z očetom pridružil akciji reševanja dvoživk, ki se v pomladnem času množično selijo s Slivnice proti Cerkniškemu jezeru, kjer na mrestiščih ustvarijo nova življenja. »Včeraj nas je bilo več otrok in smo ujeli kar nekaj žab. Jaz sem jih sedem,« je povedal zgovorni učenec drugega razreda in iskreno priznal, da se je o žabah veliko več kot v šoli naučil na samem terenu.
Večja selitev žab okoli prvega aprila
Kar nekaj domačinov se je odzvalo povabilu Helene Bavec in Veronike Pavlič, domačink, ki že vrsto let organizirata prostovoljno pobiranje dvoživk. »Vesel sem, da sem letos imel čas, da se odzovem povabilu. Vsako leto gledam povožene žabe od Goričice do Dolenje vasi, kjer živim. Včasih potrebujem za ta odsek dobro uro, pa vendar se vsem žabam ne morem izogniti,« je povedal Ivan Najger. »Morišče« na cesti pa je v Cerknico privabilo tudi Marjetico Možina in Giana Antonia Galino, ki sta na nedeljsko reševanje dvoživk prišla iz Rakovega Škocjana. »Velikokrat kolesariva po tem cestnem odseku in pogled na povožene žabe je boleč. Že lani sva se odločila, da se pridruživa domačinom, vendar zaradi protikoronskih ukrepov nisva smela. Letos sva tukaj,« je povedala Možinova in priznala, da kljub herniji in bolečinam v križu ne bo odnehala.
Z vsakim prehojenim metrom na žabam nevarnem odseku regionalne hitre ceste Cerknica–Grahovo se je v plastičnem vedru nabiralo več krastač in rjavih žab. Kot je povedal biolog Jošt Stergaršek, je bila sobota kljub suhemu vremenu in hladni noči vzpodbudna. »Številke še niso točne, saj vsi prostovoljci še niso oddali popisnih listov. Lahko pa povem, da smo med Martinjakom in Grahovim rešili več kot dvesto navadnih krastač in šest rjavih žab. Prostovoljec, ki je prenašal živali čez cesto med Goričico in Gornjim Jezerom, pa je v treh urah rešil 104 navadne krastače, 24 rjavih žab in dva pupka,« je povedal strokovnjak iz Notranjskega regijskega parka in dodal, da veliki selitveni »bum« pričakujejo okoli prvega aprila, ko so napovedane padavine in otoplitve.
Vsaka krastača šteje
Kljub številnim akcijam in angažiranosti domačinov veliko dvoživk na svoji ženitveni poti proti jezeru konča pod kolesi avtomobilov. »Letos se pozna, da je zaradi omejitev gibanja v večernih urah manj vozil na cesti. Dvoživke so namreč nočne živali in zato tudi najbolj aktivne ponoči,« je razložil Stergaršek in omenil sodelovanje v mednarodnem projektu LIFE Amphicon, katerega cilj je izboljšati stanje ohranjenosti dvoživk.
Dolgoročna rešitev tega perečega problema, ki bi v nekaj letih lahko pripeljal do izumrtja slivniških dvoživk, je več milijonov evrov vredna rekonstrukcija ceste med Cerknico in Bločicami z gradnjo prehodov pod cesto za dvoživke. V bližnji prihodnosti, kot pravijo večerni sogovorniki s terena, se bo to vsekakor zgodilo. A dokler se direkcija za infrastrukturo, ki je obvezno partner pri takem posegu, ne vključi v projekt, ostaja edina pomoč dvoživkam ročno prenašanje čez nevarno cesto. »Seveda lahko na tak način rešimo le manjši del dvoživk, a vsekakor šteje vsaka krastača, ki živa pride čez regionalno cesto pod Slivnico,« je še povedal Stergaršek. Bor, ki bo sošolcem v šoli zagotovo znal veliko povedati o življenju dvoživk, pa je strokovnjaka dopolnil: »Vsaka krastača, ki jo rešimo in pride do prve vode na Cerkniškem polju, šteje!«
