Čeprav nekateri trdijo, da ta vlada dela dobro, in jo zagovarjajo, krog ljudi, v katerem se gibljem, meni nasprotno oziroma je nekoliko nejevoljen.

Od samega začetka delovanja te vlade obstaja in se nam poraja vedno znova nelagoden občutek, da bo spet kaj šlo v strankarsko ali zasebno malho, bodisi finance, ugled države, polpretekla zgodovina, prizadevni posamezniki, ki niso na vladni »liniji« ali pa kar cele institucije. Pa ti pride trpek in srhljiv občutek.

Nesposobnost ali neorganiziranost krotenja epidemije se pozna na obnašanju navadnih ljudi in medsebojnih odnosih in bežnih stikih. Človeka zdrami spoznanje, da oči, ki te gledajo, v tebi vidijo potencialno nevarnost, kar je ubijajoče neprijetno. Gre za vcepljen strah namesto odgovarjajočega cepiva.

Navajen sem se pokoriti razumnemu in racionalnemu ukazu, ki usmerja delo na boljše in obeta vsesplošno korist. Te vladne ukaze, odredbe in podtikanja pa stežka razumem, ker mi notranjost govori, da je nekaj hudo narobe. Ni v redu in amen.

Pa gremo na volitve, si mislim, se bo kaj spremenilo na boljše. Prav je tako, da ima ljudstvo vlado in predsednika države, kakršne si zasluži in jih na volitvah potrdi. Poznejše tarnanje je brezplodno in jalovo dejanje.

Pa smo spet tam, kjer nas najbolj tišči. Spoznanje, da spremembe niso mogoče, in sicer zaradi majhne udeležbe na volitvah in strumnih volilcev porajajočega se enoumja, je nesprejemljivo, a žal resnično in neprenehno. Vsakdo naj na volitvah voli po svoji potrebi in spoznanju, brez nareka, kupovanja ali pritiska, vendar naj gre na volitve, dá svoj glas in ni ga šmenta, da ne bo kaj boljše. Najslabše je reči: »Zakaj bi šel na volitve? Saj ne bo nič boljše! Moj glas že ne bo spremenil ničesar.« In naprej srebati svojo sladko kavo. Narobe! Da kava ne bo nenadoma postala grenka in trpka, moramo na volitve. To je naša pravica, za katero smo se v preteklosti borili, je naša dolžnost, če se že gremo odgovorne državljane, je naša nuja, če želimo živeti dostojno življenje. Če zmoremo in znamo stopiti skupaj in z zbiranjem denarja rešiti življenje malega Krisa, lahko z zbiranjem na voliščih rešimo celo nacijo.

Polovična udeležba na volitvah ne bo spremenila ničesar, vse, kar je nad 70 odstotkov, pa zna biti zelo obetavno.

Branko Đukić, Straža