Stvarna dejstva filma DisidentBryana Fogla so takšna: leta 2018 je kraljevi vrh Savdske Arabije (SA) v svojem veleposlaništvu v Turčiji dal ubiti v ZDA prebeglega novinarja Džamala Hašokdžija. Leta 2019 so v ZDA ugotovili, da je SA vdrla celo v telefon Jeffa Bezosa, lastnika Washington Posta, za katerega je pisal Hašokdži, ker se ni hotel udeležiti investitorske konference v SA. Z vohunsko opremo SA zalaga Izrael. Ameriški kongres je Savdijcem prekinil dobavo orožja, Trump jo je z vetom spet omogočil. Leta 2020 je srečanje najbogatejših G20 brez zadržkov potekalo v Riadu pod pokroviteljstvom naročnika umora, savdskega prestolonaslednika Mohameda bin Salmana.
A do tega, da je Hašokdži v veleposlaništvu končal pečen na ražnju, med živalskim mesom, je moral iz blagega reformatorja blizu samemu vrhu kraljevine šele postati disident. To pa se je zgodilo, ko je prestolonaslednik začel zatirati nepokorne in financirati zatrtje arabske pomladi. Ta in drugi dogodki so novinarja prisilili, da je zapustil državo (družina je ostala, žena se je bila prisiljena ločiti) in odšel v ZDA. Po odhodu je bil depresiven, a se je zdelo, da z mlado zaročenko začenja novo življenje. Do odhoda na veleposlaništvo po dokumente za poroko… Umor je bil maščevanje in hkrati opomin vsem drugim. V filmu vidimo tudi »drugega«, mladega Savdijca, ki se čuti neposredno odgovornega za novinarjevo smrt: v Kanadi živeči aktivist Omar Abdulaziz, neke vrste Snowden, ki v ilegali bije boj s savdskim Goljatom po medmrežju, je Hašokdžija namreč seznanjal in vpletel v kibernetične boje, ki so za savdsko oblast morda celo bolj nevarni kot klasično novinarstvo. Ta 27-letnik sploh še ni živel, ni imel žene, zaradi njegovega pobega sta dva brata v zaporu in zdi se obsojen na Savianovo usodo večnega samotnega skrivanja in nenehnih selitev. Tako mafija kot kraljevina ne odpuščata.
