Eden najbolj uveljavljenih hrvaških dramatikov mlajše generacije Ivor Martinić (1984) slovenskim odrom ni neznan, saj sta bili prav v Mestnem gledališču ljubljanskem uprizorjeni že dve njegovi besedili, namreč Drama o Mirjani in tistih okrog nje (2005), ki jo je pred kakšnim desetletjem režiral Dušan Jovanović, in pa posebej za ljubljansko postavitev napisana poetična miniatura Ko je otrok bil otrok (2014), ki jo je zrežirala Yulia Roschina. Zdaj prihaja na Malo sceno MGL v prevodu Diane Koloini še njegova igra Le zaljubiti se ne smemo, ki je bila jeseni 2019 krstno uprizorjena v Zagrebškem gledališču mladih, v režiji Alena Jelena pa jo bodo premierno odigrali jutri ob 20. uri.
Zunaj vihar, notri praznina
Dogajanje v drami je postavljeno v razkošno restavracijo, ki naj bi se ravno na ta dan odprla, vendar je slovesnost zaradi katastrofalnih vremenskih razmer odpovedana: zunaj že nekaj dni dežuje kot iz škafa, promet je obstal, vlada vsesplošna zmeda, ljudje umirajo v poplavah. V restavraciji so tako le njen lastnik Janko (odigral ga bo Boris Ostan), njegova žena Elza, od katere se sicer ravno ločuje (Bernarda Oman), in njegova nova partnerica Nikolina (Iva Krajnc Bagola).
Nekoliko zatem se jim pridruži še Lucija (Lara Wolf), nekdanje dekle Jankovega sina Paola, ki pa jo je ta nedavno zapustil, saj se seli v Ameriko. Prav Paolo, od katerega se želijo zbrani posloviti še pred njegovim odhodom, je nekakšna osrednja oseba v igri, čeprav se nazadnje v njej sploh ne pojavi – podobno kot nikoli ne vidimo Jankovega očeta, ki ravno tega večera umira v bolnišnici. Gre torej za dramo o poslavljanju in zapuščanju znanega, z vso bolečino in negotovostjo, ki sta del tovrstnih prelomov in se v tej hladni, viharni noči naselita tudi v nekoliko nenavadno druščino, ki se je zbrala v restavraciji.
Med komičnim in turobnim
Čeprav je razpoloženje precej melanholično, je v vsem skupaj tudi nekaj komičnega in skozi razkrivanje človeških slabosti, krhkosti medsebojnih odnosov ter takšne in drugačne nemoči, naj gre za strah pred spremembami ali celo življenjem samim, se zgodi tudi dosti smešnega. Kot osrednje vprašanje drame se tako vzpostavlja, ali imamo pravico do spremembe, četudi z njo prizadenemo svoje bližnje…
Kot pojasnjuje Martinić, ki že nekaj časa živi v Barceloni, njegove igre pa uspešno uprizarjajo tudi v gledališčih po Španiji in Južni Ameriki, je nameraval z dramo Le zaljubiti se ne smemo na neki način skleniti nabor svojih iger z družinsko tematiko. »Želel sem napisati nekakšno antidramo – pač v smislu, da se v njej nič zares ne zgodi, da ni nobene akcije, temveč je v njej prikazano le tisto, kar je ostalo iz preteklosti. Vsebina je sestavljena pretežno iz povzemanja nekdanjih pogovorov, premišljevanja minulih dogodkov, medtem ko je dejansko dogajanje postavljeno v zunanji svet, zunaj restavracije; enako kot je odsoten tudi glavni junak, ki je to okolje pustil za seboj.«
Dramaturginja predstave je Diana Koloini, kostume je zasnovala Belinda Radulović, sceno Matej Filipčič, glasbeno opremo pa je oblikovala Darja Hlavka Godina.
