No, že bežnim spremljevalcem dogajanja v avtomobilski industriji je hitro jasno, da zadnje ne drži več. Že res, da so v preteklosti takšne napovedi padale v vodo, a zdaj je elektrifikacija, končno in dokončno, v tako silovitem razmahu, da je ne bo nič več ustavilo. Zato so se v tem letu znova začele pojavljati pogumne napovedi o bistvenem zmanjšanju proizvodnje ali celo ukinitvi avtomobilov s pogonom na motor z notranjim zgorevanjem. Da, tudi v obliki, ko slednji zgolj sodeluje z električnim. Začelo se je s Fordom, ki je februarja napovedal, da bodo za evropski trg čez pet let izdelovali le še električne avtomobile in priključne hibride, od leta 2030 pa izključno električne. Zelo podobno napoved so pol meseca kasneje podali tudi pri Volvu, leto 2030 pa so si uradno ali neuradno kot mejnik, po katerem bodo ponujali le še električne avtomobile, postavili tudi pri Bentleyju, Jaguarju, Miniju… Večina sicer »zgolj« na evropskem trgu, pa vendar. Le malenkost bolj pragmatični so medtem pri Volkswagnu, kjer so ob napovedi obsežnih odpuščanj dodali še, da nameravajo do leta 2030 delež električnih vozil pri prodaji v Evropi dvigniti na 70 odstotkov. Konkretnim napovedim, kaj se bo zgodilo omenjenega leta, pa so se izognili.
Nobenega dvoma ni, da so omenjeni proizvajalci in, če smo že pri tem, številni drugi proizvodnjo dejansko z astronomskimi vložki sposobni prilagoditi na način, da bi čez slabih 10 let v zadostnih količinah izdelovali zgolj električne avtomobile in jih v vmesnem času predstaviti toliko, da bi lahko nadomestili celotno obstoječo paleto vozil s pogonom na dizelske in bencinske motorje. A večjih dvomov ni bilo niti o tem, da bi bili že do letos sposobni do mere, ko bi lahko nadomestili običajne, razviti tudi tehnologijo, ki bi omogočala avtonomno vožnjo. Pa se je ustavilo pri regulacijah in zakonskih opredelitvah večine držav, še bolj pa pri infrastrukturi, ki takšnim vozilom ne ustreza in jim še dolgo ne bo. Prav ob težavo, imenovano infrastruktura, pa bi utegnili trčiti tudi velikopotezni načrti o popolni elektrifikaciji voznih parkov posameznih proizvajalcev.
Pri tem kajpada ne gre za cestno, temveč polnilno infrastrukturo, ki razvoja avtomobilov ne dohaja. In veliko vprašanje je, ali jo bo v omenjenem obdobju lahko toliko dohitela, da si bodo proizvajalci lahko privoščili povsem opustiti čisto vse motorje z notranjim zgorevanjem. Obstaja namreč resna bojazen, da tolikšne količine povsem električnih avtomobilov infrastruktura še ne bo prenesla in jih vsi kupci zato še ne bodo sprejeli v popolnosti. Vsaj leta 2030 še ne.
