Ste se kdaj vprašali, zakaj so določena imena tako priljubljena? Poglejmo samo Slovenijo, kjer je še vedno največ Francev in Marij, pa čeprav se starši za ti imeni zadnja leta skorajda ne odločajo več in raje izberejo Luko in Emo. Praviloma je tako, da starši navdih za poimenovanje dobijo pri sorodnikih, junakih iz priljubljenih filmov, risank in serij ter znanih osebah in vzornikih. Nič drugače ni v svetu avtomobilizma, kjer so nenavadna imena stalnica. Zakaj ste avto poimenovali priznanje, bi lahko pred 40 leti vprašali odgovorne pri znamki Triumph, ko so na ceste zapeljali svojega štirivratnega aduta, ki so ga poimenovali acclaim. Pri čemer je najbolj zanimivo, da to ni bilo edino »priznanje« v prometu, saj so po istem imenu posegli tudi pri znamkah Commodore in Plymouth. Je bila angleška različica dejansko tako dobra, da so njeni lastniki to morali priznati?
Zgodba o limuzini z dolžinsko mero 4,09 metra se je začela leta 1981 na Otoku, ko so se pri proizvajalcu British Leyland (BL) odločili, da kupce nagovorijo s svojim štirikolesnikom, ki pa je bil dejansko narejen po vzoru honde ballade, zato so pridobili licenco.
Porok zanesljivosti in kakovosti
Šlo je za prvi japonski avto, ki so ga proizvajali na območju Evropske skupnosti (današnje Evropske unije), Angležem pa je zagotavljal visoko stopnjo zanesljivosti in kakovostne izdelave. Tovarno v Cowleyju so nadgradili z vložkom 80 milijonov funtov. Pogajanja s Hondo so sicer potekala od leta 1978, dotedanja aduta BL austin allegro in austin maxi pa sta bila že zastarela in imela sloves slabe izdelave in nezanesljivosti. Japonsko-angleški acclaim je bil zato občuten korak naprej, vse do konca proizvodnje v letu 1984 pa je držal rekord najmanjšega odstotka garancijskih zahtevkov njegovih kupcev.
Za pogon so zadolžili 1,3-litrski bencinski motor, ki ga je Honda uporabljala v civicu, na prednji kolesi se je moč prenašala bodisi prek 5-stopenjskega ročnega ali 3-stopenjskega polsamodejnega menjalnika, notranjost acclaima in ballade pa je bila z izjemo sedežev enaka. Del najvišje stopnje opreme so bili tudi električno pomična stekla, kromirani odbijači, sedeži iz velurja in klimatska naprava. Zanimivo, da avta, ki je našel 133.626 kupcev, vse do konca niso resneje prenovili. Leta 1982 je bil sedmi najbolje prodajani avto na Otoku, leto kasneje osmi najbolje prodajani. Šlo je tudi za zadnji avto, ki so ga tržili pod znamko Triumph, zamenjal ga je namreč rover 200.
Idejo o sodelovanju z Japonci je dobil direktor razvoja pri Austin-Morrisu Mark Snowdon, ki se je najprej spogledoval z 20 evropskimi in ameriškimi proizvajalci, sploh Chryslerjem, ki je bil tedaj v Veliki Britaniji tuja znamka številka ena. Ko so se Američani umaknili z britanskega trga in je njihovo podružnico kupil PSA, so nadaljevali pogajanja, ki pa so kmalu zašla v slepo ulico, kot alternativa se je pojavil Renault. A ta si je za partnerja raje izbral ameriški AMC. Prvi mož BL Michael Edwardes je tako želel navezati stike s Hondo, pogovore pa začel s pomočjo prijatelja, veleposlanika v Tokiu, ki je na predsednika Honde naslovil prošnjo za sestanek. Dobili so se na nevtralnem terenu v San Franciscu in ugotovili, da znamki druži veliko več, kot se je zdelo na prvi pogled, saj sta bili po proizvodnih številkah podobno veliki. Edwardes je nekaj mesecev pozneje odletel v Tokio in 26. decembra 1979 slavnostno podpisal pogodbo o sodelovanju. Njen del ni bila zgolj licenca za model ballade, temveč tudi to, da bodo Japonci z znanjem pomagali pri vseh modelih pod znamko Rover, da bodo pri BL v vseh svojih tovarnah začeli uveljavljati dobre japonske prakse in da bo Honda v Swindonu zgradila novo tovarno.
Ohranil 2000 delovnih mest
Učinki sodelovanja so se kmalu pokazali kot občutno večji od predvidevanj. »Prepričan sem, da se bo o našem sodelovanju še veliko pisalo, za britansko gospodarstvo pa je dogovor odličen. Acclaim ni trojanski konj, temveč angleški avto in projekt, ki je v tovarni v Cowleyju rešil 2000 delovnih mest,« je dejal Michael Edwardes. Kot tedenski cilj so si zastavili proizvodnjo 1500 acclaimov, avto pa se je kmalu dokazal s svojimi zmogljivostmi in kot zabaven za vožnjo. Največji minus je bila majhna prostornost, zato je sploh na zadnji klopi vladala utesnjenost. A to, da je bil tako zelo zanesljiv, je bil vendarle njegov največji adut. Čeprav je acclaim daleč od tega, da bi bil najboljši angleški avto, pa je dokaz, da se lahko na prvi pogled nenavadna partnerstva spremenijo v zgodbo o uspehu. Takšne zanesljivosti, kot jo je imel acclaim, si lahko nekateri sodobni angleški avtomobili danes le želijo.
