Začeti moramo pri oblikovanju misije, ki pove, zakaj smo tu. Vsebinsko izhodišče tega je razvoj demokracije, kar je konceptualno določeno že v naši ustavi. Operativno to pomeni, da morajo interese lobijev in strankokracije zamenjati skupno dobro (človekove pravice, pravna država, socialna država, neodvisno in svobodno novinarstvo…). Naslednja stopnja strateškega upravljanja je oblikovanje vizije. Sem sodi tudi ustvarjanje razmer za pospešen gospodarski razvoj države, merjen v družbenem nacionalnem produktu na državljana, ki je pri nas le 23.200 evrov, v Avstriji je 42.400 evrov, v Švici pa kar 69.000 evrov.

Šele ko bomo imeli ustrezno oblikovano misijo in vizijo, bomo lahko definirali strategijo. To bo pomenilo konkreten način izvajanja misije in vizije. Sem sodi tudi sprememba volilnega sistema, ki bo zagotavljala, da bodo državljani sami neposredno volili svoje predstavnike in sestavo vlade po švicarskem sistemu. Ta določa, da vlado sestavljajo vse stranke, ki imajo svoje poslance v parlamentu.

Ideološko razdvojenost družbe pri nas spodbuja tudi predsednik države. Edino izhodišče njegovega delovanja je samoljubje. V resnici ga prav nič ne moti, da je naša demokracija na zelo nizki ravni, prav tako šepamo pri uresničevanju ustavnih vrednot in načel.

Ko so pred kratkim v evropskem parlamentu razpravljali o problematiki novinarstva tudi v Sloveniji, je poslanka tega parlamenta Tomčeva povedala, da je nedavna raziskava slovenske Fakultete za medije pokazala, da je v Sloveniji 80 odstotkov medijev levo in protivladno usmerjenih. Take izjave kažejo na to, da je tudi pri tisku prisotna filozofija, ki loči naše in tiste, ki to niso. Zame pa je bistveno, da novinarji spoštujejo novinarski kodeks kot zbir etičnih načel, ki ne dopušča kakršne koli ideološke pripadnosti. Da pa bi bilo to sploh mogoče, morajo biti svobodni in neodvisni.

V nadaljevanju se bom dotaknil našega zdravstvenega sistema, in sicer problematike tako imenovanih dvoživk. Tudi pri iskanju rešitev te problematike ne smemo izhajati iz tega, da je samo javno zdravstvo dobro, medtem ko je zasebno anomalija. Ker smo v dosedanji praksi izhajali iz te napačne podmene, se nismo premaknili nikamor. Tudi aktualni minister za zdravje se zavzema za dosledno ločenost javnega in zasebnega zdravstva. Sedanja praksa je brez dvoma nevzdržna, ker ima številne družbene negativne implikacije. Preprečuje ekonomsko in sistemsko integracijo dvoživk v matičnem javnem zavodu, ki je imperativ za uspešno organizacijsko zgradbo javnega izvajalca. V okviru razmišljanj o razvoju zdravstvenega sistema oziroma njegove reforme je temeljni cilj, da morajo tudi javni zavodi poslovati kot tržni subjekti. Da bi bilo to mogoče uresničiti, morajo dobiti poslovodstva javnih zavodov tudi pravico in dolžnost, da regulirajo in plačujejo tudi ali tista dela, ki se zdaj opravljajo pri zasebnih izvajalcih po skupnem motivacijskem sistemu javnega zavoda. Torej ekonomsko in poslovno optimalna rešitev je, da se celotno delo delavcev v javnem sektorju – tisto, ki se opravlja v javnem zavodu, ter tisto pri zasebnikih – organizira enotno, prek javnega zavoda. Seveda imajo zasebni izvajalci avtonomne vse pravice poslovnih subjektov, le s to razliko, da najemajo delavce, ki so zaposleni v javnih zavodih, po tako imenovanih tržnih cenah. Tako pridobijo poslovodstva javnih zavodov dodatne možnosti za zvišanje prihodkov.

Z vsebino tega članka sem želel pokazati na sistemske mehanizme družbene integracije, ti morajo zamenjati le formalno zavzemanje za enotnost, ki družbeno-politične konflikte samo povečujejo.

Mag. Janez Tršan, Ljubljana