Če Norveška velja za zibelko smučarskih skokov, velja Planica in z njo Slovenija za zibelko poletov. Za prvi uradno izmerjen skok na smučeh velja dosežek Norvežana Olafa Ryeja v Eidsbergu na Norveškem leta 1808, ko je skočil 9,5 metra, kar je pravzaprav tudi prvi svetovni rekord. Disciplina je do danes doživela številne korenite spremembe, od skakalnic in opreme do drže telesa med frčanjem po zraku. Z napredkom tehnike skokov in izgradnjo vedno večjih skakalnic se je začel tudi lov za vedno večjimi daljavami, svetovnimi rekordi, čeprav jih Mednarodna smučarska organizacija (FIS) s ciljem omejevanja te dirke dolgo ni priznavala in je dosežene dolžine nekaj časa celo administrativno omejevala. So pa kljub temu zabeleženi v vseh mogočih preglednicah in enciklopedijah. Da sta bila prva skoka na smučeh preko 100 metrov in preko 200 metrov dosežena v Planici, vemo skoraj vsi, manj pa je tistih ki vedo, da je Slovencu Josu Gorcu leta 1938 na kongresu FIS vodstvo te organizacije uspelo prepričati, da so poleti na smučeh nova smučarska zvrst. Dokončno je FIS smučarske polete kot novo disciplino dodala na seznam sicer šele leta 1949. Z dolino pod Poncami je povezan še en zavidljiv podatek. Med leti 1987 in 2005 so bili prav vsi svetovni rekordi doseženi v Planici.
Svetovni rekord bodo še izboljšali
Poleti na velikih skakalnicah in skoki na »malih« sta dve različni smučarski disciplini. Ta misel se nam je vsiljevala ves čas letošnjih poletov v nemškem Oberstdorfu, na največji skakalnici sveta. Morda je med poleti in skoki tolikšna razlika kakor med tekom na 10 km in maratonom. Morda ta primera tudi ni najbolj posrečena. Na vsak način pa razlika je! (…)
Skrivnost vsega tega je verjetno v tem, da je za polete treba imeti zares izdelan občutek za pravilno jadranje po zračnih plasteh. Odriv z mize je na velikih skakalnicah namreč precej manj pomemben kot na malih. (…)
V Oberstdorfu so gledalci tokrat pričakovali nov svetovni rekord. S pravili pa je točno določeno, kako mora tekmovalno vodstvo ukrepati med poleti. Čim skakalci preskakujejo kritično točko skakalnice za več kot 10 odstotkov (v Oberstdorfu 120 plus 12 je 132 m), je treba skrajšati zalet. In tako smo bili letos v Nemčiji priča istih prizorov kot lani v Planici, ko so tekmovalce spuščali z nižjih zaletov, ker so pač skakali predaleč…
Taka pravila so povsem utemeljena. Daljši skoki bi spravljali tekmovalce v nevarnost. V Oberstdorfu je mogoče skočiti 140 m, toda več ne. In že to samo ob izjemnih okoliščinah.
V zvezi s tem se postavlja vprašanje, ali bo tedaj svetovni rekord Luira obveljal še dolgo. Mislimo, da ne, kajti že letos je le malo manjkalo in domačin Maks Bolkart bi ta rezultat izenačil (Nemec je pri skoku 139 m podrsal z roko po tleh). Seveda bo za nov rekord treba mnogo znanja in sreče:
• vreme in skakalnica bosta morala biti naklonjena tekmovalcem
• skakalec bo moral biti v odlični formi ter
• bo moral krepko skočiti prek dovoljenih meja prvi, kajti sicer bodo spet skrajšali zalet
Še druga možnost pa je seveda, če katero od velikih skakalnic še malo povečajo in na ta način ustvarijo nov položaj.
Straumannovo ocenjevanje
Medtem ko so na velikih tekmovanjih v Lahtiju in Holmenkollnu vrstni red skakalcev še zmeraj določali na klasični način (seštevek dolžine skoka in sodniške ocene za slog da končni rezultat), so v Oberstdorfu ocenjevali po tako imenovani objektivni metodi, ki jo je uvedel švicarski strokovnjak dr. inž. Straumann. Ta metoda ima za predpostavko, da je dolžina skoka odvisna od hitrosti skakalca v trenutku odskoka. Kdor torej pri isti hitrosti na zaletišču skoči dalje, je boljši. Dolg skok pa je mogoče doseči le s primerno aerodinamičnim slogom, ki zadovoljuje tudi vse estetske zahteve. Rezultat skakalca izračunajo z množenjem njegove hitrosti in dosežene dolžine.
V Oberstdorfu smo se prepričali, da ima nova metoda mnoge prednosti, pa tudi hibe – v primeri z dosedanjo. Predvsem skakalci niso odvisni od subjektivnega ocenjevanja sodnikov. Primerna pa je tudi zato, ker je izračunavanje izidov mnogo hitrejše kot doslej. Hiba pa je v tem, da pravzaprav ni kazni za pomanjkljiv doskok, razen za padec, pri katerem odtegujejo 30 točk.
Letos brez Jugoslovanov
Čeprav so v Oberstdorfu vihrale jugoslovanske zastave, naših skakalcev tokrat ni bilo na start. Langus in Zidar sta z Norveške odpotovala domov, drugih naših zastopnikov pa tudi ni bilo v Oberstdorf. Najboljša Jugoslovana sta že v Oslu povedala, da se letos ne čutita sposobna za nastop. (…)
Vprašati pa se je treba, ali res ni bilo mogoče ukreniti ničesar, da bi naši skakalci bili tudi letos častno zastopani na tej pomembni prireditvi.
Vedeti je treba eno: prav Jugoslovani so bili tisti, ki so se v mednarodnem smučarstvu najbolj zavzemali za priznanje smučarskih poletov kot posebne discipline in prav Jugoslovani so z Bloudkovo Planico položili tej panogi tudi temeljni kamen. Oberstdorf je samo malce povečana kopija Planice!
Obveze pa imamo tudi kot prireditelji tekem, ki se ponavljajo v Planici vsako tretje leto. Mnogo bi storili za propagando Planice in vsega, kar je v neposredni zvezi z njo, če bi naši tekmovalci prinašali tudi z drugih podobnih skakalnic domov lovore.
In za to bi pravzaprav imeli pogoje. Kajti Planico bi v letih, ko na veliki skakalnici pod Poncami ni prireditev, lahko izkoriščali za trening naših skakalcev, ki bi potem odhajali v Oberstdorf ali Kulm res vsestransko pripravljeni. Če se takih metod poslužujejo celo Norvežani, ki so bili spočetka najbolj zagrizeni nasprotniki velikih skakalnic, bi se jih lahko tudi mi! (…)
TT (Tedenska tribuna), 27. marca 1958
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib