Anhovo ima tik pred tovarniškim zidom opuščeno kapelico, nima pa zvonika. Namesto njega ima okrogel tovarniški dimnik, ki od leta 1921 v različnih izvedbah govori, kdo je gospodar doline. Zdaj se vije nad vasjo in kaže podobo kraja, ki so ga ljudje zapustili.
Ni prvič, da se Soška dolina tam sooča z opustošenjem. Med prvo svetovno vojno je tam čez v vsej svoji veličini potekala soška fronta. Vas je bila pod Avstrijo. Ljudje so se izselili, da so prepustili prostor Benitu Mussoliniju, bodočemu generalu Erwinu Rommlu, generalu Svetozarju Borojeviću von Bojna in milijonom vojakov, ki so v hribih nad vasjo odkrili vertikalno vojno.
Po vojni je vas prišla pod Italijo. V hribu na drugem bregu Soče so odkrili neskončne zaloge laporja. Surovine za cement. Italijani so zgradili tovarno. Cement iz Anhovega je obnovil ruševine prve svetovne vojne. Tovarna je dolino zasipala s sivim prahom, ki se je lepil na vse. Vendar je dajala delo in niso se pritoževali.
Po drugi svetovni vojni je vas prišla pod Jugoslavijo. Njen cement je obnovil porušeno domovino, zgradil Novo Gorico, Univerzitetni klinični center v Ljubljani in viadukt v Črnem Kalu. Z njenim azbestnim salonitom so pokrili pol države. Priselilo se je veliko ljudi. Tovarna je rasla in zasenčila vas pod njo.
Potem je prišla pod Slovenijo. Ni čisto jasno, kaj so zgradili z njenim cementom, vendar je tovarna pojedla vas, da bi nekje drugje lahko gradili. Ljudje so se izselili. Tovarna je vzbujala čudenje, ko je na njej stal velik kovinski napis »15. september« in so tisoči živeli od nje. Potem so zaradi nje začeli umirati. Čudenje vzbuja tudi zdaj, ko je zlezla čez vas do železniške postaje in jo potegnila vase. Pa saj to, kar gledamo, ne more biti res. Je. Je. Na vhodu v najlepšo slovensko dolino je pokrajina lahko zgolj predmet industrijske arheologije. Tukaj je nekaj šlo zelo narobe. ehm
