Leta 2002 je v sodelovanju z organizacijo Zdravniki brez meja začela uresničevati projekt preskrbe z zdravili v Argentini. V rekordno kratkem času je začela v Zdravstvenem centru številka 16 na dvanajstih kvadratnih metrih delovati lekarna. Kljub majhnosti je postala preskrba z zdravili prvič redna in zanesljiva. Mogoče je za mnoge siromašne enako kot to, da lahko pri La Alemani, kot pravijo Nemki, dobijo zdravila, pomembno tudi dejstvo, da jih sprejema kot ljudi, in ne kot nebodijihtreba nesposobneže. Je pa seveda zagotavljanje dostopnosti pravih zdravil polno ovir, a nobene, navidez še tako nepremagljive težave niso prevelike za 55-letno Nemko, ki je stroške letalskih vozovnic in nabave zdravil večkrat plačala tudi iz lastnega žepa. Šest sodelavk, ki so ji pomagale v lekarni, je zdaj doma, saj so vse upokojenke ter stare 80 let in več, torej spadajo v izrazito rizično skupino. Zdaj za vse skrbi sama. Njen telefon neprestano zvoni. Obiskuje bolne in jim na dom nosi zdravila ter išče vedno nove poti, da priskrbi zdravila, ki jih potrebujejo v Villi Zagali. In prav nič ji ni težko: »Jaz sem lekarnarica. Rada imam svoje delo in svoje paciente.«
Nemška lekarnarica v Buenos Airesu
Villa Zagala je zgolj ena od številnih revnih četrti argentinske metropole. Že pred pandemijo se je tamkajšnjim prebivalcem zdelo, da so na njih vsi pozabili, zdaj pa je še veliko huje, saj jim primanjkuje dobesedno vsega. V severozahodnem delu mesta pol milijona ljudi živi v zasilnih bivališčih iz pločevine, a vse bi bilo še mnogo huje, če ne bi bilo Carine Vetye-Maler, nemške lekarnarice.
Carina Vetye-Maler je leta 2002 v Argentini začela uresničevati projekt preskrbe z zdravili.