A nekaj se je na tej poti zalomilo, česar od demokrata, ki se je osem let šolal pri Baracku Obami – bil je njegov podpredsednik – ne bi pričakovali. Ob nekem intervjuju o odnosih z Rusijo je na vprašanje voditelja, ali meni, da je ruski predsednik Vladimir Putin »morilec«, prikimal in dodal, da bo zaradi vmešavanja v predsedniške volitve v ZDA s ciljem pomagati Trumpu »drago plačal«. Pomislil sem takoj na njegovega demokratskega kolega Bernieja Sandersa, ki se je na začetku tudi potegoval za Belo hišo, nato pa od kandidature odstopil, da bi Bidnu pomagal, in si rekel, da česa takega ne bi nikoli storil.

Že pred tem me je Biden neprijetno presenetil, ko je zaukazal letalski napad na iranske paravojaške sile v Siriji in dal Iranu vedeti, da se bodo ameriške sankcije stopnjevale, če ne bo odstopil od svoje jedrske politike, pri čemer ne gre pozabiti, da je bil režim v Teheranu voljan to storiti, a na osnovi že sprejetega multilateralnega dogovora izpred šestih let, pri čemer je tudi pričakoval, da bodo ZDA sankcije pričele ukinjati. Ker se to ni zgodilo, prej narobe, je Iran napovedal nadaljnje izstopanje iz sporazuma in višanje količin bogatenja urana. Evropske sopodpisnice sporazuma pa samo nemo opazujejo. Le Rusija in Kitajska, preostali dve udeleženki dogovora, sta kritični do ZDA.

A se tu vračam k nepričakovano grobi in žaljivi Bidnovi retoriki do Rusije in Putina, ki vsakomur, ki kolikor toliko spremlja mednarodno politiko in odnose med jedrskimi velesilami, pove, da z novim ameriškim predsednikom nekaj ni v redu. Pa ne le Rusija, tudi Kitajska se je znašla na tnalu ameriške diplomacije kot malopridna država. Ameriški državni sekretar Antony Blinken je na nedavnem srečanju s pomembno kitajsko delegacijo v Anchorageu na Aljaski, ki naj bi začrtalo pot novih odnosov med velesilama, ustrelil vrsto obtožb na račun nasprotne strani iz naslova demokracije in človekovih pravic, a jih nato tudi slišal: »Pometajte najprej pred svojim pragom!«

Biden je torej očital Rusiji vmešavanje v ameriško volilno kampanjo. Rusija obtožbo zavrača, a tudi če bi to držalo, se gre vprašati, ali je tako početje res nekaj tako zavržnega in škandaloznega, da si Putin zasluži oznako »morilca«, ki bo zato »plačal ceno«? Mimogrede, za savdskega prestolonaslednika Mohameda Bin Salmana, nespornega naročnika (po poročilu ameriških obveščevalnih agenciji) umora novinarja Džamala Hašokdžija leta 2018 v Turčiji, si Biden take ocene ni upal izreči.

Vprašati se gre tudi, ali so pri vmešavanju v notranje zadeve tujih držav, tudi v predsedniške in druge volitve, ko to že očitajo Kremlju, ZDA res tako brezmadežne? Ali je bil čilski golpe in uboj predsednika Allendeja 11. septembra 1973 res zadnje tovrstno dejanje ameriške Cie? Kaj pa napad na Irak in strmoglavljenje Sadama Huseina na podlagi prirejene resnice oziroma skorajda takoj dokazane laži in brez mandata OZN?

Skratka, to, kar nas mora najbolj skrbeti, je kratkovidnost in nevarna nespoštljivost ter nepredsedniška drža Bidna in pristop njegove diplomacije do Kitajske in Rusije, dveh supersil, in to jedrskih, s katerima se ne gre igrati. Resda so njuni standardi človekovih pravic in demokracije daleč od onih, s katerimi se hvali Zahod, a brez dogovarjanja z njima, brez vzajemnega upoštevanja, brez odprtega, tekočega, spoštljivega in čim bolj konstruktivnega dialoga se svetu slabo piše. Še prej se bo slabo pisalo Evropi, če bo izbrala isto pot. Najnovejše sankcije proti Kitajski in Rusiji se nam bodo vrnile kot bumerang. Naj EU najprej pomisli na Katalonijo in na politične preganjance iz te dežele, preden se poda v bran Ujgurom in Navalnemu.

Aurelio Juri, nekdanji slovenski in evropski poslanec, Koper