»Lažje je kritizirati kot pa dobro skuhati,« je na začetku svoje Kuharske knjige iz leta 1965, ki je doživela deset ponatisov in dopolnjenih izdaj, zapisal legendarni kuharski mojster Ivan Ivačič. Njegove kuharske knjige so po drugi svetovni vojni našle mesto v skorajda vsakem slovenskem domu, prek televizijskih ekranov pa je gospodinjam v 60. in 70. letih delil tudi kuharske nasvete in kuhal v živo. »Danes lahko rečemo, da je bil Ivačič prava medijska zvezda tistega časa,« je zapisala Polona Brenčič v knjigi Zdole skozi stoletja in tudi nedavno v Posavskem obzorniku.
Ivan Ivačič se je rodil 28. marca 1921 v Zdolah pri Krškem in umrl 20. marca 1984 v Radovljici. Stoletnico njegovega rojstva bodo to nedeljo obeležili v Posavskem muzeju Brežice z otvoritvijo razstave o Ivačičevem delu in življenju, ki jo bo odprl njegov sin Peter Ivačič. Prireditve v čast Ivačiču načrtujejo tudi v občini Krško.
Kot pravi avtorica razstave, kustosinja Maja Marinčič, razstavo pripravljajo v sodelovanju z Ivačičevim sinom, ki je muzeju poklonil vrsto očetovih predmetov. »Že z videoposnetkov je videti, da je bil Ivačič zelo odprt, šarmanten, hudomušen človek. In kot pravi njegov sin, si že na daleč vedel, kje je njegov oče: kjer je bila družba in kjer so se ljudje smejali,« pravi Marinčičeva.
Starši želeli, da postane duhovnik
V družini Ivačičevih je bilo pet otrok. Starši so želeli, da bi Ivan postal duhovnik, zato je nekaj časa preživel v samostanu v Stični, a ga je zanimalo vse kaj drugega. V Zagrebu je končal srednjo gostinsko šolo, znanje slaščičarstva nadgrajeval v Opatiji, kuharske izkušnje pa nabiral na Bledu in drugod po Sloveniji. Med vojno je bil v ruskem ujetništvu, kjer je večkrat zrl tudi smrti v oči.
Leta 1955 je opravil strokovni izpit, diplomo, okrašeno z ljudskimi motivi in motivi iz njegovega življenja, mu je narisal njegov prijatelj Maksim Gaspari. Leta 1958 je Ivačič dobil naziv mojster kuharstva in kulinarike. S svojimi dobrotami je razvajal goste v Mariboru, na Jezerskem, kuhal je v Rogaški Slatini, na Dobrni (kjer je spoznal tudi svojo prvo ženo), Pohorju, v ljubljanskih Unionu, Slonu, Bellevueju. »Njegova komunikativnost in vedno nasmejan obraz sta mu kmalu odprla nova vrata. Kot cenjen jugoslovanski kuhar je od leta 1958 kuhal za predsednika tedanje Jugoslavije Josipa Broza - Tita,« je zapisala Brenčičeva. Več let je poučeval na Gostinskem šolskem centru v Ljubljani, pisal je tudi učbenike ter vodil številne tečaje in kuharske šole.
Svoje znanje je poglabljal v Londonu, Parizu, na Dunaju, kjer je kuhal za eminentne goste. Bil je stalno nasmejan, duhovit, poln zanimivih zgodb. Radi so ga imeli povsod, kamor je prišel. Sin Peter se spomni očetovega pripovedovanja, kako sta nekoč v imenitno restavracijo v Parizu, kjer je takrat kuhal, pozno zvečer vstopila igralcaElizabeth Taylor in Richard Burton. »Oče se je že zbal, da bosta imela nemogoče zahteve. In ko ju je vprašal, kaj bi želela za večerjo, je Elizabeth rekla: Mojster, to, kar vam je pripravljala vaša mama v otroštvu in kar ste imeli najraje. Pripravil jima je gobovo juho z ajdovimi žganci. Tega seveda še nikoli nista jedla. In bila sta navdušena,« nam je pripovedoval Peter Ivačič.
»Mojster, tako dobre divjačine še nisem jedel!«
Z nami je delil tudi zgodbo, ko je oče kuhal za Tita in tedanji slovenski politični vrh nekje na Gorenjskem, kjer so imeli lov. Dogovorjeni so bili za pozno kosilo, toda eden od kuharjev je pozabil iz zamrzovalnika prejšnji večer vzeti divjačinsko meso. In oče se je moral znajti po svoje, pri mesarjih je dobil staro govedino, meso namazal z gorčico, začinil in pripravil na divjačinski način. In to tako dobro, da se je prišel Stane Dolanc v kuhinjo posebej zahvalit: »Mojster Ivačič, tako dobre divjačine še nikoli nisem jedel!«
Ivačič je sodeloval pri razvijanju tehnologij za proizvodnjo živil v Drogi Portorož, Kolinski Ljubljana, med drugim pri nastajanju kocke Argo in majoneze Thommy, je tudi idejni oče pleterske viljamovke – hruške v steklenici. Kot tehnolog je delal v Gostinskem podjetju Ljubljana in nato do upokojitve leta 1979 v Podjetju za turizem, transport in gostinstvo v Ljubljani.
Bil je dvakrat poročen. Sin Peter (iz prvega zakona), danes zdravnik v Laškem, se je po ločitvi staršev, ko je bil star tri leta, z mamo preselili v njeno rodno Vojvodino, počitnice pa nato pogosto preživljal pri očetu v Ljubljani in kasneje v Radovljici. V drugem zakonu je Ivačič dobil hčer Barbaro.
Spodbujal zdravo prehrano
Najraje je pripravljal ribe, rake, školjke, divjačino. Bil je izjemen poznavalec vina, gob pa tudi zdravilnih zelišč, ki jih je vključeval v svoje kuhanje.
Ves čas se je rad vračal v vasico Ravne pri Zdolah, kjer je imel vikend. Zdolani so ga klicali Ivačko in tako je poimenoval tudi svoj čaj iz zelišč, Ivačkov čaj. Ena njegovih najbolj znanih jedi je zdolska gobova juha, ki jo je večkrat skuhal tudi sinu Petru, ko sta šla na Zdole. »In še danes gospodinje na Zdolah obiskom rade skuhajo zdolsko gobovo juho po njegovem receptu,« dodaja Marinčičeva.