Ob motivu tihožitja večina najprej pomisli na upodobitev suhega cvetja ali mrtvega fazana, morda sadja, posodja in glasbil. »Pri slikanju omenjenih predmetov gre za upodabljanje nežive narave, pri lovskih ali ribjih tihožitjih govorimo o mrtvi naravi, poznamo pa tudi kategorijo usihajoče narave, torej denimo rož, ki so še žive, a je jasno, da bodo kmalu ovenele,« pojasnjuje kuratorka nove razstave v EqurniNina Jeza. Spomni, da sta bili pri motivu tihožitja v ospredju minljivost življenja in gotovost smrti, pa tudi nevrednost materialnega: »Vse do 19. stoletja je značilnost tihožitij, da so zelo simbolična in moralistična, polna pomenljivih motivov lobanj, peščenih ur, gnijočega sadja…«
Omogočanje eksperimentiranja
Začetki tihožitij sodijo že v stari vek. Z motivi steklenic in kruha so Egipčani okraševali grobnice umrlih, po eni od pripovedi naj bi dva grška umetnika celo tekmovala v tem, kateri bo bolj prelisičil oko – in naredil mrtvi predmet čim bolj živ. V srednjem veku nastopa tihožitje kot pomožen motiv (sveče, kruh…) na cerkvenih podobah in iluminiranih rokopisih, kot samostojni motiv pa polnokrvno zaživi šele konec 16. in v začetku 17. stoletja. Najmočneje se razvije na severu Evrope, denimo pri Nizozemcih,« razlaga kuratorka.
V poznejših umetniških obdobjih ostane tihožitje priljubljen motiv, a stopi moralistična sporočilnost v ozadje, v ospredje pa barve in forma, tudi denimo pri impresionistih ali kubistih. »Navsezadnje so tihožitja umetnikom omogočala eksperimentiranje, predmete so lahko postavljali v različne perspektive, zato so jim bila v pomoč študijsko in so se tudi tehnično precej močno razvila,« pove.
Srce kot predmet
Tudi prodajna razstava slovenskega tihožitja v Equrni, ki prinaša raziskavo motiva v sodobnem času, vsebuje nekaj klasičnih cvetličnih motivov – med njimi izstopajo Narcise IVMetke Krašovec, naslikane v postmodernem duhu, pa živobarvna Svobodna sončnicaSilvestra Plotajsa Sicoe. Igrivo izstopa tudi serija drobnih platen Ire Marušič, na katerih so z oljnimi barvami, voskom in pigmenti slogovno raznoliko naslikani majhni kaktusi, likalniki… Če se pri Živku Marušiču, ki je sicer znan kot figuralik, v sklopu Talking (Pogovarjanje) prek serije povezav hiperrealistično med sabo pogovarjajo paradižniki, postavlja Bogoslav Kalaš pred gledalca tihožitje kolin.
Prešernov nagrajenec Sandi Červek se svojim znanim abstraktnim črnim slikam navkljub tokrat predstavlja z delom iz serije Intermezzo. »Skoraj nihče ne ve, da Červek v obdobjih sproščanja od napora črnih slik ustvarja ogromna tihožitja, za ta dela tudi uporablja ime Aleksander Červek trio,« kaže kuratorka na oljno podobo skodelice, iz katere se kadi dim, sicer še vedno naslikane v abstraktni maniri. Zelo sodobno interpretacijo upodabljanja nežive narave prinaša tudi ogromna žarnica na Električni krajiniAne Sluga, na razstavo pa je kuratorka umestila tudi Aritmijo pogledaIve Tratnik. »Za motiv srca konvencionalno ne bi rekli, da sodi pod tihožitje, a če nanj gledamo kot na predmet, morda k razmisleku spodbudimo še kakšnega gledalca več,« pripomni.
Spreminjanje vrednot
Nekoliko provokativna je tudi odločitev, da so na razstavi oljne slike iz serije Niente, nada Roberta Lozarja, ki je muko umetnika pred začetkom dela upodobil s slikami praznega platna, Gašper Capuder, ki navadno slika interjerje, pa tokrat postavlja na ogled hiperrealistično tihožitje iz lego kock (Obdukcija). Na postavitvi je prisoten tudi Franc Mesarič, začetnik domačega hiperrealizma, in sicer s sliko Kanti, ki prinaša ekološki razmislek.
»Kot vidimo, je nekoliko starejša generacija slikarjev še nagnjena h klasičnim motivom, kot so rože in zelenjava, mlajša pa svobodneje posega k lego kockam, žarnicam… Tihožitja se torej še naprej razvijajo, njihova sporočilnost se spreminja toliko, kot se skozi čas spreminjajo naše vrednote,« še sklene kuratorka.
