Je to res mest v katerem si želimo živeti?, 3.

opravičujem se, če v svojem pismu, objavljenem v Dnevniku 18. 3., nisem dovolj jasno in razumljivo predstavil svojih dvomov o pravilnosti vašega ravnanja. Naj pojasnim svoje trditve.

Priprava in izvedba izpraznitve Roga brez naloga o izvršbi nakazujeta, da ste vedeli, da območje ni zapuščeno. Po naročilu MOL in s pomočjo pravnikov natančno premišljena, s policijsko silo podprta akcija »dokončne rešitve« v Rogu je bila samovoljna in barbarska, nevredna kultivirane, do meščanov odprte mestne oblasti.

Leta 2019 je MOL skušala izseliti študentski dom iz Akademskega kolegija, a je po protestih od namere na videz odstopila. Kot pogoj za nadaljnjo uporabo prostorov je domu predlagala nerazumno visoko najemnino. Občina in ministrstvo za šolstvo sta nato sklenila kompromis, veljaven do začetka prenove objekta. Glede na konfliktno razmerje med mestom in državo je pričakovati, da bo po prenovi odkupna cena za del objekta previsoka za vzdržno financiranje študentskega bivanja. Tako bodo študentje – podobno kot kar nekaj fakultet – izrinjeni na mestno obrobje, mesto pa prikrajšano za še en del vitalne populacije.

Rog, Križanke, Akademski kolegij so le nekateri izmed najaktualnejših problemov Ljubljane, ki izhajajo iz zgrešenega temeljnega koncepta upravljanja mesta kot podjetja, ki mora prinašati dobiček, tudi ko gre za socialne programe. Toplo priporočam, da na spletnih straneh revije Outsider preberete odličen članek dr. Miloša Kosca – Arhitekta veselega »NE« . Govori prav o prioritetah, ki bi si jih morali postaviti tudi pri nas.

Težav v mestu je namreč veliko. Simptomatična sta projekta, ki kažeta na slabo premišljeno strategijo razvoja. Projekta Emonike in Bežigrajskega športnega parka naj bi se s skoraj identičnim komercialno-hotelskim programom zgradila le dober kilometer drug od drugega – v neposredni bližini centra mesta. Eden od njiju celo na račun uničenja kulturnega spomenika. Zavedati se moramo, da Ljubljana nikoli ne bo velemesto in je že zdaj prezasičena s komercialnim programom. Zato vsako dodajanje novega neizbežno vodi v propad starega. Tako je že odmrlo mnogo mestotvornega javnega programa v pritličjih stavb v mestnem središču in njegovi bližini, mesto pa s tem postaja brez pravega življenja in neprivlačno za meščane.

Naj vam torej ob tej priložnosti predlagam, da skupaj s prof. Koželjem ponovno razmislita o viziji prostorskega razvoja mesta ter navezavi enakopravnejšega dialoga s pregnanimi uporabniki Roga, ki jim je v nekaj letih uspelo degradirani industrijski dediščini vdihniti dragocene vsebine. Dialogu bi se morala pridružiti tudi širša javnost. Zakaj ne bi prav na primeru Roga preizkusili drugačnega, participatornega načina razvoja, gradnje in upravljanja mesta prihodnosti?

Upam, da se bo na kakem primernejšem mestu najin pogovor lahko nadaljeval in da se mu bo pridružilo čim več meščanov, ki jim je mar, v kakšnem mestu živijo.