»Kočevski rog je izjemno eminenten, pa če gledamo naravno dediščino ali kulturno in politično. Že leta 1892 sta lastnik gozdov grof Auersperg in gozdar dr. Leopold Hufnagl naredila gozdarski načrt, ki se je močno razlikoval od tedaj najbolj običajnega v Evropi. To je prebiralno gospodarjenje (posek le izbranih dreves) brez golosekov, ki prispeva k obnovi gozdov. Dediščina Auerspergovih gozdarjev je vidna v ohranjenosti gozdov. Medveda so tu zaščitili že leta 1889. Tu je izjemna zgodovina Kočevarjev, njihova arhitektura in jezik ter vasi in usoda skoraj 600-letnega bivanja na tem območju. Baza 20 je bila zibelka slovenske državnosti in skoraj dve leti glavno mesto Slovenije. V 24 bolnišnicah, kolikor jih je tukaj delovalo med vojno, se je zdravilo več kot 7000 ranjencev in bolnikov. Rog zablesti s svojimi medvojnimi zgodbami in zbledi zaradi povojnih pobojev,« je pripovedoval Andrej Hudoklin iz Dolenjskih Toplic, naravovarstvenik in biolog, zaljubljenec v Kočevski rog in eden od pobudnikov Kočevskega poletja, od leta 2016 organiziranega vodenja manjših skupin skozi kočevski gozd. Zaupal nam je, da je iz občine Dolenjske Toplice prišla pobuda, da bi Kočevski rog kot celoto vpisali v evropsko kulturno dediščino.

Arhitekturna dediščina propada

Kot mlad biolog se je leta 1986 zaposlil na zavodu za naravno in kulturno dediščino Novo mesto, predhodniku zavoda za varstvo narave, ravno v času, ko so se začele tudi aktivnosti in gradnja informacijskega centra Baze 20, ki je pozneje dobil ime po pobudniku gradnje, vplivnem slovenskem in jugoslovanskem politiku Matiji Mačku. Objekt je načrtoval arhitekt Oton Jugovec. Mačkova pričakovanja se niso uresničila, čeprav je to še danes izjemen objekt, ki bi lahko služil kot informacijski center Kočevskega roga, namesto da je žalostno zapuščen in zaprt.

Ob začetku gradnje so potekali pogovori, da bi objekt prevzel Kompas. Hudoklin je pripravljal programe za različne aktivnosti (podobno, kot so jih kasneje začeli izvajati leta 2016 v sklopu Roškega poletja), na koncu pa je vse skupaj padlo v vodo in je idejni vodja gradnje Matija Maček skoraj prisilil tedanjega direktorja Krke Miloša Kovačiča, da je dom kupil za vsega 1 tolar. Bil je namreč prepričan, da bo tako ugledno podjetje poskrbelo za vzdrževanje doma in Baze 20.

»Objekt Mačkov dom, ki je v lasti družbe Terme Krka, je od leta 2005 do leta 2018 upravljala občina Dolenjske Toplice. Septembra 2018 je občina prekinila najemno pogodbo in objekt vrnila lastnici. Družba Terme Krka od takrat ponovno skrbi za njegovo osnovno vzdrževanje in varovanje, drugih načrtov z objektom pa za zdaj nimamo. V primeru, da bi se pojavil interesent, bi omenjeno nepremičnino oddali v najem,« so nam na vprašanje o usodi doma skopo odgovorili v podjetju Terme Krka.

Informacijski center Baze 20 je zadnje veliko delo arhitekta Otona Jugovca pred njegovo smrtjo leta 1987 in velja za enega lepših objektov tega tipa v srednji Evropi.

Izhodišča točka

Dom od leta 2018 sameva, občina pa kot izhodiščno točko za Kočevski rog postavlja dobrih sto metrov od Mačkovega doma oddaljen Lukov dom. Vseeno je bilo leto 2018 pomemben mejnik za Bazo 20. Do tega leta je za kompleks skrbel Dolenjski muzej iz Novega mesta, ki zdaj organizira in vodi le še oglede, vzdrževanje objektov pa so prenesli na družbo Slovenski gozdovi (SiDG). Zavod za varstvo kulturne dediščine bedi nad izvedbo del in drugo vsebino. Slovenski gozdovi so se že leta 2018 resno lotili dela in vsi, ki upravljajo Bazo 20 in bolnišnici Jelendol in Zgornji Hrastnik, ki sta edini ohranjeni in ju tudi vzdržujejo, priznavajo, da je bila ta odločitev izjemno dobra.

Ko prideš v Bazo 20, se ti zazdi, da je vse zapuščeno, čeprav je po drugi strani spet vse zelo urejeno. Na klopi sredi velikega parkirišča sta sedela Janja Barši in Bernhard Hinz, ki sta nas najprej nezaupljivo pogledala: »Na Bazo 20 in Kočevski rog gledam kot na kraj pomembnega spomina za vse strani. To, da je bil pri prvi baraki postavljen pravi teater, pove vse o impulzu, ki je pognal ljudi v boj proti sovražniku. Boj za lastno kulturo, za lastni jezik, za lastno domovino…« je pripovedovala Baršijeva, Hinzu, ki je po rodu iz Berlina, pa se je zdelo osupljivo to, da pustiš vse in se umakneš v gozdove zato, da obstaneš kot človek. »Čuden je ta svet. Ukvarjam se s fotografijo in zdaj imam razstavo v rezidenci nemškega veleposlaništva, nekdanji Vidmarjevi hiši. V hiši, kjer je bila 26. aprila ustanovljena Osvobodilna fronta,« je pripovedoval in razočaran povedal, da sta z Janjo poskušala priti do bolnišnice Jelendol, pa jima zaradi popolnoma razrite ceste to ni uspelo. Ravno tako kot ne družini Jakopin iz Ljubljane, ki so se skušali v bližino bolnišnice prebiti z avtomobilom z druge strani, pa tudi ni šlo. »Tu je kot v džungli. Nešteto cest, poti in vlak, samo še medved bi moral skočiti iz grmovja,« je komentiral Marko Jakopin, potem ko mu je le uspelo rešiti avto iz kočevskega blata.

Blatni smo se prebili nazaj do Baze 20, sedli na klop in prisluhnili tišini gozda. Barake v bazi so odprte, kajti že kmalu so ugotovili, da je bolje, da vrata puščajo odklenjena in lahko obiskovalci brez težav vstopijo, kot pa da jih tesno zaklepajo in ljudje v želji po odkrivanju vlamljajo v njih. Kratke zgodbe na ploščicah pripovedujejo o delu v posameznih barakah. Posebno zanimiva je razstava o bolnišnicah v sklopu slovenske centralne vojne partizanske bolnišnice in delavnicah v Kočevskem rogu. V porodnišnici Spodnji Hrastnik je bilo med majem 1944 in marcem 1945 rojenih kar 45 otrok, mi pa smo pogrešali vodnika po Bazi 20 in medvojnih spomenikih v Kočevskem rogu Jožeta Sajeta iz Dolenjskega muzeja, ki kot živa enciklopedija pripoveduje zgodbo za zgodbo iz vojnega časa.

Novi načrti

Župan občine Dolenjske Toplice Franci Vovk pravi, da se okrog Baze 20 marsikaj dogaja. Občina je pripravila medobčinski projekt ureditve Lukovega doma kot izhodiščne informacijske točke za obisk Kočevskega roga. Dom so najeli od Zavoda za gozdove za 99 let, načrtovali razširitev in ureditev večje predavalnice v mansardnem delu ter manjšega gostinskega dela v pritličju, potem pa se je zaradi epidemije vse ustavilo. Korak naprej bo pomenila digitalizacija informacij o Bazi 20. Skozi njo bo, kot je povedala vodja turističnoinformacijskega centra občine Dolenjske Toplice Polona Vrtar, obiskovalec Baze 20 dobil boljši vpogled v celotno zgodbo, prenos informacij pa bo potekal prek QR-kode in pametnih telefonov.

Vse ima svoje mesto

Po cesti smo iz Baze 20 šli naprej proti bolnišnici Zgornji Hrastnik in se ustavili pri partizanskem pokopališču nekaj sto metrov pred barakami. Ob bukvi je rasel teloh. Spomnimo se na družino, ki je šele leta 2019 tu našla očetov grob. Pogled na zemljevid pove, da je nekaj sto metrov nad partizanskim grobiščem podzemna jama, brezno, iz katerega so pred dobrega pol leta izvlekli ostanke okoli 250 po vojni pobitih ljudi.

»Zgodovina je taka in drugačna in vse mora najti svoje mesto,« je nekaj ur pred tem pripomnila Janja Barši.

Veter je potegnil, spet so zapele jelke in teloh se je obrnil v zavetje smreke… Čas pa gre naprej.