»Zabodel me je v spanju in nič mi ni bilo jasno, zakaj. Močno sem krvavel, zbudila me je bolečina, nož pa sem si sam izpulil iz prsi in si nato z majico poskušal ustaviti krvavitev,« je 38-letni Peter Volasko pojasnjeval pred preiskovalno sodnico 18. septembra lani, potem ko ga je okoli 23. ure z nožem zabodel 54-letni Matjaž Onič.

Oba sta bila zadrogirana. Onič je zaužil vsaj pet vrst zdravil in mamil, Volasko pa je, preden je zaspal, prav tako zaužil heroin. Ko je videl, da ga je prijatelj zabodel z nožem, mu je rekel, naj pokliče pomoč, kar je Onič tudi storil. Poklical je na številko 112 in operaterju dejal, da je prijatelja »zaštihal«. »Fejst globoko sem ga,« je dejal. Na sodišču se je sicer Onič branil z molkom. Volasko pa je povedal, da se še vedno sprašuje, zakaj je to storil, saj mu je vedno pomagal in mu stal ob strani. Ob odhodu iz sodne dvorane pa je Oniču zabrusil: »Ne kliči me več.«

Kot je v zaključni besedi poudarila tožilka, je Onič zločin storil v stanju neprištevnosti in na zahrbten način, saj je Volaska zabodel, ko je ta spal. Zaradi več osebnostnih motenj, impulzivnosti, simptomov shizofrenije, znakov agresivnosti in odvisnosti je tožilka sodišču za Oniča predlagala varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja, čemur je sledil tudi veliki senat. A se Onič z izrekom sodbe ni strinjal. »Kaj pa, če se nočem zdraviti? Tam me bodo samo nafilali s tabletami, nič drugega. Ubiti me hočete,« je rohnel v sodni dvorani. Nato pa se je obrnil še k pravosodnemu policistu in mu dejal: »Prosim, ubijte me!« Ko mu je policist rekel, naj se dostojno vede, se je umiril in mirno poslušal sodničino utemeljitev sodbe, ki pa še ni pravnomočna.