Ustanoviteljici Zavoda Tri Nina Arnuš in Anka Pintar sta pred leti ugotovili, da v Škofji Loki živi precej žensk, ki bi se rade naučile slovenščine in se vključile v družbo. Leta 2018 je zavod začel prirejati jezikovne tečaje slovenščine, sčasoma pa so jim članice dodajale vse več dejavnosti. Poleg tečajev tako zdaj organizirajo razne dogodke, opravljajo vlogo zagovorništva v socialnih, izobraževalnih, upravnih in zdravstvenih ustanovah, organizirajo delavnice ročnih spretnosti in ure konverzacije, na katerih debatirajo o pomembnih temah. Pripravljajo tudi tečaj angleščine, vodi ga članica skupine, ki je iz angleščine diplomirala v Mostarju. Njihovo vodilo je, da so v oblikovanje programa vključene vse, ki prihajajo na srečanja. Letos se srečanj udeležuje 20 žensk, v treh letih jih je bilo vključenih približno sto.
Občinski svet za vključevanje
Tudi sicer so vpete v lokalno skupnost. Prispevale so dva predloga za participativni proračun, lani so za 8. marec loški most okrasile z rdečimi nageljni in imeni pomembnih Ločank, priredile so tudi jezikovno kavarno, na katero so obiskovalci prišli poslušat pravljice v slovenščini in jezikih priseljenk, letos pa načrtujejo objavo zgodb, ki jih bodo napisale udeleženke delavnic, in pop-up muzej migracij. »Po vzoru pop-up muzeja v ZDA nameravamo pripraviti nekaj zgodb, obiskovalci pa bodo delili še svoje zgodbe priseljevanj in svoje predmete, o čemer se bomo pogovarjali eno popoldne,« je povedala Nina Arnuš.
Letos so naredile še korak naprej. V okviru občine je začel delovati svet za vključevanje, v katerem je tudi predstavnica priseljenk. Svet se je doslej sestal dvakrat, ukvarjali so se s področjem šolstva in pravnim položajem priseljenk, zdaj pa se nameravajo posvetiti zdravstvu in medkulturni mediaciji, ki se jim zdi izjemno pomembna pri vključevanju v družbo. »Želimo si, da bi imeli medkulturno mediatorko za območje Škofje Loke ter Selške in Poljanske doline,« je povedala Nina Arnuš in dodala, da so se s predlogom že obrnile na Razvojno agencijo SORA. Pravi, da so potrebe predvsem po medkulturni mediaciji v albanščini, pa tudi v makedonščini. Nekatere udeleženke se že zdaj večkrat znajdejo v vlogi prostovoljne medkulturne mediatorke, a Nina Arnuš pravi, da je potrebna profesionalizacija. »Gre za delo, za katero se mora kulturna mediatorka izobraziti in biti pošteno plačana, da ga lahko kakovostno opravlja,« pravi in dodaja, da bi moralo biti financiranje sistemsko, na ravni države, vsebina pa prilagojena potrebam lokalnih skupnosti.
So delodajalci res le leni?
Priseljenke v občinskem svetu za vključevanje predstavlja Sanja Peca, ki na srečanja Zavoda Tri hodi leto in pol. V tem času se je naučila slovenskega jezika, spletla veliko novih poznanstev, se preizkusila v nekaterih spretnostih, kot je kvačkanje. Zelo rada bere. Zato si z drugimi ženskami izmenjuje knjige, skupaj so v knjižnici Trata eno polico založile s knjigami v svojih maternih jezikih. Dve leti se srečanj Zavoda Tri udeležuje Aleksandra Temova, ki ji znanje slovenščine omogoča, da sama uredi vse opravke. »Veselim se delavnice, na kateri bomo druga drugi razlagale, kako praznujemo praznike. Tudi sicer se veliko izobražujemo o kulturi. Lani smo bile na feministični turi po Ljubljani, kjer smo veliko izvedele o znamenitih Slovenkah,« je povedala.
Tako Sanja Peca, po poklicu cvetličarka, kot gradbena inženirka Aleksandra Temova sta se vključili v družbo, a ne povsem, ker še nista naši zaposlite. Pravita, da ju delodajalci ne vzamejo v službo, ker se jim ne ljubi ukvarjati z zahtevno birokracijo. V Sloveniji imata namreč začasno prebivališče na podlagi združitve z družino. Potrebovali bi informativni list, ki pa jima ga nesojeni delodajalci nikoli ne zagotovijo, v službo pa vzamejo drugo osebo. Goran Lukić iz Delavske svetovalnice opozarja, da pri tem ne gre le za lenobo delodajalcev, ampak za širši in vse večji problem. »Delodajalci prodajajo zgodbo delavcem, da ne morejo dobiti informativnega lista, in jih postavijo pred izbiro: ali boš delala brez papirjev ali pa sploh ne. Sčasoma je vse več takih, ki se odločijo za prvo možnost in delajo brez papirjev,« pravi Lukić, ki delavce opozarja, naj ne pristajajo na takšne prakse.