Je že čas, da dekletom dovolijo smučarske polete na velikanki? Kdo bi to vedel bolje od Nike Križnar, ta hip zaposlene z lovom na veliki kristalni globus za najboljšo skakalko sezone, in od Eme Klinec, svetovne prvakinje. »Očitno še ni čas, ko pa nam ne prižgejo zelene luči,« se sprva z navihanim nasmeškom brani Nika Križnar.

Toda Nika težko skrije, da ji, potem ko se je v širni družini v nenehnih bitkah rada primerjala s štirimi brati, manjka ultimativna primerjava – skupni finale tekmovalne sezone v Planici. »Ko gledam posnetke poletov… Pred zadnjim planiškim finalom, pred dvema letoma, nisem bila v najboljši formi, zato še sama sebe ne bi spustila po velikanki. Zaradi tehnike leta. Saj ne veš, kaj bi se zgodilo, morda bi čudovito poletela, lahko pa bi bilo prav nasprotno. Počakati bomo morale, da se nabere vsaj nekaj deklet, ki bodo v zraku dovolj stabilne za letenje.«

Premalo je dokazov, česa bi bile na ogromnih napravah zmožne dekleta. Čeprav je že 18 let od tega, ko je Avstrijka Daniela Iraschko - Stolz v domačem Kulmu letela 200 metrov daleč, kar velja za ženski rekord. »Treba je biti realen. Jasno je, da najboljša različica skakalke nikoli ne bo enaka najboljši različici skakalca. Zadnja informacija je, da naj bi bilo trideset deklet sposobnih skočiti na velikanki. Ne vem, no… Moje mnenje je, da bi bilo treba za tehten izbor dalj časa opazovati dekleta na 120-metrskih skakalnicah in se šele potem odločiti, katera je prava,« med drugim predlaga Ema Klinec.

Za zdaj so najboljša primerjava mešane ekipne tekme (Nika in Ema sta na svetovnem prvenstvu skakali z Anžetom Laniškom in Borom Pavlovčičem) in treningi v Planici. »Tam smo dostikrat skupaj. Nisem na tekočem s fantovskimi treningi, vsak je osredotočen na svoje, si pa ogledam moške posnetke v zraku, to nas zanima, kajti fazo leta imajo fantje kar precej naštudirano. Klančina je pa za vse ista,« se nasmehne Ema. Od klančine naprej je vse drugače. Moški in ženski smučarski skoki (še) niso v enakih svetovih. A ne iščite zavisti, pri skakalkah je ne boste našli. »Sodelovanje da, konkurenca ne. Brez fantov tudi nas ne bi bilo. Še vedno živimo večinoma od njihovih uspehov. Z odmevnostjo pa je tako: ko si dober, so vsi okoli tebe, ko ti ne gre, je vse pozabljeno. Tega je pri nas preveč.«

Čeprav se Nika in Ema zavedata, da so poleti v Planici zanju še daleč, čeprav imajo punce svoje ljubo Ljubno, je kar preveč mikaven prizor, ko te tam spodaj, v dolini pod Poncami, čaka grmenje tolikšnega števila navijačev, da jih prešteti ne moreš. Ko ni covida, seveda. »Kar rada bi že šla na velikanko. Še je ciljev, veliki kristalni globus pa pokal narodov, da se z njim oddolžimo trenerju Zoranu Zupančiču za vse, kar je storil za nas, kakšen olimpijski podvig – in skočiti v Planici,« našteva 21-letna Nika Križnar. »Še lani bi tudi sama krepko premislila, trenutno pa sem v taki formi, da se čutim pripravljeno. Toda tekme v Planici za nas še nekaj časa ne bo. Vprašanje je, ali jo bom dočakala,« pristavi leto starejša Ema Klinec.