Sledil je odstop glavnega trenerja Gorazda Bertonclja, Zajc pa je dobil opomin pred izključitvijo, za en mesec je bil tudi odstranjen iz svetovnega pokala. Odtlej je nastopil na šestih tekmah najvišjega ranga, njegov najboljši rezultat je bil 18. mesto v Zakopanah sredi februarja, pred dobrim tednom dni se je tja vrnil še na tekme celinskega pokala in dosegel 16. in 27. mesto. »Zadnje tedne sem imel kar veliko pavze. To ni bilo ravno fino, saj smo bili vse poletje doma in prosti, pozimi se pa tekmuje. Obenem sem veliko menjaval trenerje: po decembrskih dogodkih sem delal s klubskim trenerjem, a nisem smel do konca. Ko sem se spet pripravljal za vrnitev v svetovni pokal, sem se moral priključiti reprezentanci A, za celinski pokal moraš trenirati s trenerjem reprezentance B. Saj veste, če bi bilo menjavanje trenerjev dobro, bi vsi vsak mesec zamenjali trenerja. Toda veliko izbire nisem imel,« pravi Timi Zajc.
Zadnji rezultati s celinskega pokala niso spodbudni pred Planico, a Zajc miri, da tudi merodajni ne. »Za marsikoga je to verjetno nekakšen kazalec, a v Zakopane nisem šel lovit rezultatskega cilja. Bolj sem šel preizkusit opremo in znova, po enem mesecu, okusit tekmovalni konec tedna. Kaj veliko dobrih spominov nisem odnesel.« Obenem se Zajc dobro zaveda, da se je tekmovalcem, ko enkrat padejo v celinski pokal, težko vrniti v svetovnega. Trdo sta to pred leti izkusila taka asa, kot sta Jurij Tepeš in Robert Kranjec.
Toda na srečo Planica ponuja drugo priložnost, sploh za pogumne. In samozavestne. »Mislim, da sem zdaj v veliko boljši formi kot decembra, pa sem se takrat vseeno uvrstil v ekipo. Zato pričakujem, da bom letel dlje, proti drugi rdeči črti.« S tem bi bil tudi njegov osebni rekord 240 metrov ogrožen. A ob prihodu v Planico se najbrž ne bo mogel izogniti neljubim spominom, čeprav se trudi za to: »Mislim, da sem na to že pozabil. Zadeve smo takrat razčistili. Tako se je moralo zgoditi.«
Čeprav je takrat delovalo, da so nekateri odnosi dokončno porušeni, Zajc nima občutka, da v skakalni srenji ne bi bil več tako dobrodošel kot nekoč, ko je veljal za čudežnega dečka. »Morda je zdaj še bolj sproščeno razpoloženje v ekipi. Razlik ne vidim. Vemo pa, da si na skakalnici povsem sam. Nekateri lahko stavijo na karto dobrih odnosov, da se imajo fino in uživajo. Meni gre za to, da skočim čim bolje. Ne bi se kaj veliko vznemirjal, tudi če bi bili odnosi kaj slabši.«
Bistvo zapleta je bilo, da so imeli skakalci premalo besede pri načinu priprave na novo sezono. Bo odslej zaradi tega, ker se je izpostavil, kaj drugače? »Kaj veliko se s tem ne bom več ukvarjal. Odprl sem novo poglavje. Zdaj bom predvsem treniral, pa bomo videli, kaj bo. Drugi pa naj skrbijo za morebitne spremembe, ki so potrebne.« Zgodbo zapira Zajc, osredotočen na Planico: »Rezultatskega cilja nimam. Vemo, kako je s startnimi številkami. Tudi če tekmovalec z začetka startne vrste skoči 240 metrov, je lahko na koncu petnajsti, ker se zaletišče postopoma znižuje in prinaša dodatne točke.«
