Redko kdo je v teh dneh bolj vesel vrnitve v Planico kot Karl Geiger. Osemindvajsetletni Nemec je namreč med 10. in 13. decembrom lani v dolini pod Poncami prišel do naslova svetovnega prvaka v poletih in srebra na ekipni tekmi. Dobro formo je potem povlekel tudi na svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju, ko je v rodnem Oberstdorfu osvojil kar štiri odličja – zlato v ekipni in mešani ekipni tekmi, srebro na srednji in bron na veliki skakalnici. Geiger si želi odlično sezono skleniti še z zmago v skupnem seštevku poletov, ki jih v letošnji sezoni, z izjemo svetovnega prvenstva, še ni bilo.
Karl Geiger se je smučarskim skokom zapisal že v rani mladosti. »Spomnim se, kako sem skakal pri petih letih, in sicer kar s smučmi za alpsko smučanje. Pristal sem pri sedmih metrih,« se spominja. Kmalu se je včlanil v lokalni skakalni klub, v katerem je treniral skupaj z Johannesom Rydzekom, olimpijskim prvakom v nordijski kombinaciji. Do kluba ni imel daleč, saj je skupaj s starši in sestrama živel le lučaj stran. Blizu je bila tudi skakalnica Schattenbergschanze, kjer se tradicionalno začne novoletna turneja. Tekme si je vedno ogledal v živo in ob tem sanjaril, da bo nekoč tudi sam osvojil zlatega orla, nagrado, ki jo prejme skupni zmagovalec. »Eden najbolj živih spominov, ki jih imam, je, da sem med letoma 1998 in 2000 gledal svojega vzornika Martina Schmitta, kako je trikrat zapored slavil zmago v Oberstdorfu. To se mi je zdelo tako kul.«
Prav novoletna turneja je morda najlepši kazalnik razvoja Karla Geigerja. V sezoni 2012/13 je osvojil skupno 59. mesto, nato 48., 58., 31., 18., dvakrat 11., tretje in letos drugo. »Vsako leto je bolje. A za zdaj lahko zlatega orla še vedno le gledam. Upam, da se ga bom nekoč lahko tudi dotaknil in ga dvignil visoko v zrak.« Geiger je dolgo veljal za dobrega skakalca, kar med drugim potrjuje ekipno srebro z olimpijskih iger 2018 v Pjongčangu. A so ga na individualnih tekmah pogosto izdali živci. To se je v zadnjem obdobju korenito spremenilo. Vozel je razvozlal v sezoni 2018/19, ko je v Engelbergu in Willingenu slavil prvi zmagi v karieri in osvojil tri odličja na nordijskem svetovnem prvenstvu v Seefeldu – zlato v ekipni in mešani ekipni tekmi ter srebro na srednji skakalnici.
V smučarskih skokih neizmerno uživa. »Zaljubljen sem v hitrost in breztežnostni občutek, ko letiš skozi zrak. To je neopisljivo,« pove. Prav zaradi tega se v prostem času rad ukvarja z jadralnim padalstvom, z veseljem pa poprime tudi za harmoniko, ki jo vadi že od otroštva. Po poklicu je inženir, leta 2018 je končal študij programa energija in okoljska tehnologija na univerzi v Kemptnu. Od decembra je tudi oče, saj sta se z ženo Franzisko dva dneva po naslovu svetovnega prvaka v poletih v Planici razveselila rojstva hčerkice Luise. Še dva dni kasneje je izvedel manj razveseljivo novico, da je okužen z novim koronavirusom, ki pa posledic pri njem ni pustil. Za kako zagnanega in delovnega skakalca gre, pove dejstvo, da si po vsakem skoku zapiše občutke v mobilni telefon, da lahko nato kasneje analizira napake in dobre stvari, ki jih je storil.