Trinajst let so planiške tekme potekale pod budnim očesom Jelka Grosa. Devetinpetdesetletnik je zadnjo prireditev v dolini pod Poncami vodil lanskega decembra, ko je tam potekalo svetovno prvenstvo v poletih, nato pa je funkcijo vodje tekmovanja predal svojemu dolgoletnemu pomočniku Aljoši Dolharju. »Aljoša je več kot pripravljen, da prevzame štafetno palico. Je odgovorna oseba, ki bo poskrbela, da bo delo potekalo nemoteno naprej tudi v primeru, če ga povozi avto,« je v intervjuju za naš časopis pred časom povedal Jelko Gros.
Odgovornost zdaj večja
Četudi je Dolhar javnosti manj poznan kot Gros, pa je kot nekdanji skakalec s Planico tako ali drugače povezan že več kot dve desetletji. »V Planici sem v različnih oblikah prisoten že vsaj četrt stoletja. Sem pa paralelno tudi tehnični delegat pri Mednarodni smučarski zvezi,« nam razkrije Aljoša Dolhar. Kot pravi, stresa zaradi nove funkcije ni nič več kot v preteklih letih, saj je imel tudi kot pomočnik obilo dela. »Moral sem se dobro angažirati. Tudi zdaj se moram, a se ukvarjam z drugimi stvarmi. Je pa odgovornost definitivno večja. Veliko sem na prizorišču s svojim pomočnikom Robijem Megličem. Ritem je vse od petka dalje zelo intenziven, saj delamo od osmih zjutraj pa do osmih zvečer,« poudari sogovornik, zadolžen za koordinacijo priprave letalnice bratov Gorišek ter samega tekmovanja. Še vedno je v stalnem stiku tudi z Grosom, ki je kot vodja Nordijskega centra Planica zadolžen za pripravo letalnice do določene faze. »Z Jelkom še vedno sodelujeva tesno in intenzivno. Od decembra, ko je bil še moj šef, pa do zdaj sodelovanja sploh nisva prekinila, le najini vlogi sta se zamenjali.«
Dela na planiški letalnici se sicer vse od svetovnega prvenstva pravzaprav sploh niso ustavila, morda se je le nekoliko zmanjšala intenzivnost. Tako sta tudi nalet in led na njem ostala ista kot decembra, saj so hladilne naprave ves čas obratovale. »Zaradi hladilnih naprav je vse skupaj imelo učinek hladilnika. Led je zaradi tega narasel, zato smo ga morali najprej z motornimi žagami počistiti in osvežiti smučino,« pojasni Dolhar.
Veliko večje preglavice so njemu in sodelavcem letos povzročale predvsem obilne snežne padavine. To zimo je v Planici in njeni okolici zapadlo okoli dva metra snega, zato so imeli ogromno dela s čiščenjem dostopnih poti, objektov, kompletnega prireditvenega prostora in ne nazadnje tudi same letalnice. Prav zato se sliši dokaj nenavadno, ko novi vodja tekmovanja pove, da si kljub temu ne smejo privoščiti, da bi zmanjkalo snega. »Vedno delamo zalogo, saj če imamo zadnjih 14 dni napovedano toplo vreme, kot se nam je že neštetokrat zgodilo, vsak dan pobere tudi do pet centimetrov snega. Zato je povsem logično, da imaš zadnja dva tedna pred tekmami zalogo snega, nato pa se odločiš, ali ga boš odvažal s skakalnice ali pa ga pustil na njej. Glede na napoved, ki je relativno hladna, smo se odločili, da bomo letos sneg odvažali s skakalnice.«
Svetovni rekord vrniti v Planico
Prav vreme je eden od dejavnikov, ki so organizatorje letos najbolj presenetili. Zadnjih 14 dni so na tekmovališču zelo nizke temperature, česar v Planici marca niso vajeni. »Navajeni smo delati v klasičnih planiških razmerah, ko je 20 stopinj Celzija in sončno. V takšnih razmerah ne zna nihče na svetu pripraviti skakalnice, mi pa to obvladamo,« se pohvali Dolhar in doda, da jim tudi štiri tekme, ki bodo potekale ta konec tedna, ne predstavljajo težav. »Imamo zelo visoke standarde. Čisto vseeno je, ali je na sporedu ena ali pa šest tekem. Sami od sebe vedno pričakujemo, da je skakalnica vrhunsko pripravljena. So pa ljudje zaradi tega zagotovo dodatno obremenjeni. Večja je utrujenost in težje ostaneš skoncentriran,« pove in ob tem izpostavi predvsem teptalce snega.
Ti so, tako kot Dolhar, že zelo utečeni, jih je pa kljub temu letos nekoliko nepripravljene ujela struktura snega. »Pri pripravi letalnice smo se srečali z edinstveno situacijo. Prvič se je namreč v Planici zgodilo, da imamo tri različne vrste snega. Približno 4000 kubičnih metrov je starega, ki smo ga hranili, ko smo odpovedali svetovno prvenstvo marca lani, in smo ga na skakalnico prinesli decembra. Nadaljnjih 13.000 kubikov je zapadlega, naravnega snega, nato pa smo naredili še 5000 kubikov umetnega snega. To je zdaj zanimiva kombinacija, ki smo jo morali stalno obdelovati z ratrakom in jo teptali, da smo vse tri vrste snega zmešali.« Kaj takšna mešanica snega pomeni za letalnico, ne ve niti Dolhar, a verjame, da zaradi tega ne bodo imeli večjih težav. »Sneg je zdaj zrnast in spominja na sladkor, česar marca v Planici še nismo videli. A tako je verjetno ne le zaradi mešanice snega, temveč tudi hladnega vremena, saj imamo zdaj mrzle noči. Vsaka Planica predstavljala zgodbo zase in vsako leto nas kakšna stvar preseneti. Vedno je zelo zanimivo in daleč od tega, da bi bilo dolgočasno.«
In kaj bi novega vodjo tekmovanja po prvi prestani preizkušnji na novem položaju najbolj razveselilo in zadovoljilo? »Zadovoljen bi bil, če bi v smislu kvalitete ponovili decembrsko prvenstvo. Če ohranimo to raven, bo povsem v redu. V naslednjih letih gremo postopoma dalje. Glavni cilj pa je seveda vrniti svetovni rekord Planici. To ni le moja želja, ampak želja vseh, ki sodelujemo pri organizaciji tekem. Vemo, da je letalnica dovolj velika in da smo jo sposobni pripraviti za rekord, ga pa žal ne moremo načrtovati. Naša naloga je, da letalnico pripravimo tako, kot je treba, in nato upamo, da se vsi dejavniki za rekord poklopijo.«
Pristavi še, da so za rekord potrebni trije dejavniki. Prvi je vzgonski veter, drugi skakalec iz pravega testa, tretji pa prava žirija in nalet. »Veliko stvari se mora poklopiti. Rekord si želimo, ne nameravamo pa ga forsirati,« zatrdi in poudari, da morebitni novi rekord starega ne bo presegel za prav veliko. »Če bo rekord padel, bo šlo za minimalen popravek.«
