Ljubljanica je, kot vse reke, stalno spreminjajoče se vodno telo, ki nenehoma oblikuje svoje struge. Spremembe v njej pa precej prej in lažje kot človek zaznavajo v njej živeče živali. Prav z njihovega vidika presoja reko avdiovizualni projekt So_zvočje 1884 km² Robertine Šebjanič, ki z umikom od antropocentričnega videnja sveta razkriva nov pogled na Ljubljanico in njenih sedem imen. Pristop avtorice, ki dolga leta deluje na presečiščih umetnosti, tehnologije in znanosti, je karseda celovit, opozarja namreč, da je človek tej reki nadel sedem različnih imen zgolj zato, ker si je kot ponikalnica med svojim potovanjem izdolbla strugo tudi v podzemni svet Krasa, s čimer večkrat uhaja našemu »površinskemu« pogledu.
Empatija do »nečloveških« entitet
Zaznavanje porečja Ljubljanice z njegovim kraškim zaledjem navadno vodi k razmisleku o vodi kot tekoči snovi in vodni poti kot biotopu za ribe, človeške ribice ali kakšne druge v podzemlju živeče organizme. A kot opozarja umetnica, nam projekt s svojim zvočnim in slikovnim zapisom različnih pod- in nadvodnih rečnih okolij ne približa zgolj zgodb njihovih »nečloveških« prebivalcev. Še bolj kot to nas opozarja na točke človekovega nadzora vodnega okolja, denimo pri regulaciji rečnih strug, izkoriščanju njihove plovnosti, izčrpavanju njihovih naravnih virov ali pa pri uravnavanju njihove biotske raznovrstnosti.
So_zvočje 1884 km² je tako mogoče razumeti tudi kot dokument trenutnega časa, v katerem postajajo reke po vsem svetu zaradi človekovih posegov – nemočne. Avtorica tako z njim vabi tudi k prilagajanju čutov in sprejemanju strategij za razvoj empatije do »nečloveških« entitet. Nekoliko preroško namreč že zdaj razmišlja o vzpostavljanju odnosa z ekosistemi za čas, ko naše generacije že davno ne bo več. šum
