Jamal Ouariachi (1978), nizozemski pisatelj maroškega rodu, je več let delal kot socialni psiholog in terapevt, nato pa postopoma postal poklicni pisatelj. V svoje tretjem romanu Lakota se je v okviru ljubezenske zgodbe lotil dveh izjemno perečih tem: na eni strani problema afriških postkolonialnih diktatur in katastrofalnih lakot, ki so jih povzročile, s tem pa Zahod postavile pred dileme humanitarne pomoči, na drugi strani pa teme pedofilije.
Kako misliti pedofilijo v literaturi
Pedofilijo je v novejši zgodovini evropske književnosti prvi razvpito tematiziral de Sade, potem Dostojevski in seveda Vladimir Nabokov z Lolito, ki pa je imela zaradi prevladujoče hipokrizije tudi nekakšen skorajda perverzen učinek: zlorabo je prekrila teza o »lolitah«, prefriganih punčkah, ki že znajo manipulirati. Šele od konca 70. let, ko so prav v ZDA začele prihajati na dan množične zlorabe otrok v cerkvenih ustanovah, sirotišnicah in drugih zaprtih institucijah, v zadnji dekadi pa tudi v internetnih videih, je pedofilija postala resen predmet obravnave. Tudi Ouariachi se je pri glavnem moškem liku, Alexandru Laszlu, uspešnem humanitarnem delavcu v Etiopiji, v določeni meri napajal pri resnični osebi, nobelovcu za medicino Danielu Carletonu Gajdusku, ki je iz južnega Pacifika v ZDA pripeljal in šolal 56 otrok, večinoma dečkov, kasneje pa je bil obsojen za spolno zlorabo.
Lakota in ljubezen
Televizijska novinarka Aurélie ob pripravi teme o pedofiliji kot gosta predlaga obsojenega pedofila Alexandra Laszla, a zamolči, da je bila pred desetimi leti njegova partnerica. Zdaj je v trdnem partnerstvu in ima otroka, zato oceni, da je bolečino prebolela in da lahko s propadlim Laszlom ponovni stopi v stik; porodi se ji ideja, da bi napisala njegovo biografijo, ki bi tudi njej sami marsikaj pojasnila. Začneta torej dolge seanse, v katerih on, bogat potomec plemiške madžarske družine, ki je v 50. letih pribežala na Nizozemsko, pripoveduje svojo življenjsko zgodbo. Ob humanitarnem delovanju v izlakotnjeni Etiopiji Laszlo lucidno odpira tako vprašanja o pasteh tega početja kot o problematičnosti opustitve pomoči. Z Aurélie sta se spoznala in zaljubila prav v Etiopiji, kjer je tudi ona kot študentka psihologije doživljala hude dvome o smiselnosti raziskave povojnih travm Etiopijcev. Kot nekakšno tretjo pot je Laszlo zastavil tudi projekt posvajanja otrok, ki ga imenuje Bodoči voditelji Etiopije: otroke pripelje k sebi na Nizozemsko, jih šola, potem pa naj bi se vrnili v domovino in jo pomagali izgrajevati. Projekt, ki predstavlja dvomljiv socialnopsihološki inženiring (in spominja na komunizem, ki ga Laszlo sicer besno črti), pa razstreli obtožba o spolni zlorabi posvojenca, sledita sojenje in zapor. Laszlo ves čas vztraja, da je nedolžen.
Razcep
Če nas torej do polovice te 550 stani dolge knjige pisatelj še varno vodi skozi vse te intimne in humanitarne dileme, pa na sredini nenadoma udari poglavje, kolaž vseh vrste stilnih in kompozicijskih prijemov, ki je nekakšna radikalna vivisekcija nizozemske družbene hipokrizije, ki zanika otroško seksualnost in poglablja družbeno represijo s paranoičnim strahom staršev. Te razumne pomisleke pa ta »traktat« manipulativno meša v brozgo, v kateri se ljubezen do otrok pomeša s pedofilijo, pornografija postane »resnica« spolnosti, otroška seksualnost pa dokaz za neobstoj otroške nedolžnosti in s tem posredno opravičilo za pedofilijo; o posledicah pedofilije na žrtve pa nič.
S tem »provokativnim« vložkom, kjer pisatelj pušča dvom o tem, kdo sploh govori, saj ne zveni kot Laszlovo siceršnje inteligentno argumentiranje drugih reči, bralcu v lepi meri spodnese tla, še posebno ker se zatem spet povrne k tenkočutnim opisom srečnih časov zaljubljenega para. Nekako mimogrede potem izvemo, da je bil ta »izbruh« vendarle Laszlovo razmišljanje iz njegove biografije, ta njegov besneči alter ego pa se je znova prebudil na TV-nastopu po izidu knjige. Ki ima tragične posledice, ki pa pod Laszlovimi mitomanijami razkrijejo še marsikatero drugo bolečo resnico.
S temi nenavadnimi pisateljevimi literarnimi prijemi bralec postopoma uvidi, da človek ni konsistentno bitje, da gre tako v literaturi kot življenju često za mešanico inteligence in globoke neobvladanosti, zmožnosti manipuliranja, nezmožnosti samonadzora in hkrati velike ljubezenske predanosti, naša negotovost s knjigo v rokah pa je tudi preslikava negotovosti naših etičnih, čustvenih in razumskih predpostavk.
