Wuhan, drugič
Na lanskem Liffu smo si imeli priložnost ogledati dokumentarni film kitajskega likovnega umetnika Ai Weiweija z naslovom Koronacija, v katerem se je z montažo ilegalnih posnetkov spustil v drobovje korone in kitajske nacije v času izbruha virusa v Wuhanu. Zdaj ga bomo lahko primerjali s še enim, drugačnim pogledom na dogajanje v mestu domnevnega »izvirnega greha«, s filmom 76 dni. Kot pravi režiser Hao Wu, sta se s kolegom Chenom Weixijem odločila izogniti političnemu vidiku ter se osredotočila na predstavitev človeškega obraza koronavirusa, osebnih zgodb in izkušenj. »Film je spomenik zdravstvenim delavcem v prvih vojnih vrstah.«
Tekmovalni program
Romunski režiser Radu Ciorniciuc se je v prvencu Acasa, moj dom lotil dveh tematik, ki sta v sodobnem svetu neločljivo povezani: tema socialne izključenosti, v tem primeru romske, in okoljska problematika. Romsko družino, ki živi ob rečni delti v predmestju Bukarešte in je nekakšna spontana skrbnica tamkajšnje flore in favne, doleti »državna skrb«, izselitev oziroma premestitev v mestno stanovanje, v blagodati šolskega in zdravstvenega sistema, ki starše in devet otrok iztrga iz sonaravnega življenja.
O »lepotah« filmske industrije pa govori film nemške režiserke Alison KuhnPrimer spolne zlorabe. Ta industrija, še posebej pa avdicije, so očitno idealna priložnost za spolna nadlegovanja in zlorabe, ki jih režiserka pozna tudi iz prve roke. »Filma nismo posneli za krivce spolnega nadlegovanja, temveč za žrtve, ki morajo sedaj s posledicami živeti,« pravi avtorica.
Švicarski režiser Thomas Imbach je sedem let skozi domače okno beležil rušenje stare železniške postaje in gradnjo nove zgradbe – zapora s policijsko postajo. Tako je nastal dokumentarec Nemesis, ki namiguje na grško boginjo maščevanja, poosebljenje pravice, ki poskrbi za to, da vsakdo, ki se je pregrešil zoper bogove, dobi, kar si je zaslužil. Film sledi rušenju, gradnji, pticam, grafitarjem, festivalu ulične hrane, azilantom. Ki jim bo morda namenjena nova zgradba.
Helen Keller je bila deklica, ki je že v času socializma navdihovala tudi nas, in to zaradi zgodnjega prevoda njene knjige. Rodila se je gluha, skoraj slepa in je dolgo ostala tudi nema, po zaslugi zavzetosti varuške pa je prestopila obzidje, ki jo je ločevalo od ljudi in družbe. Dokumentarec Johna GianvitaHer socialist smile, Njen socialistični nasmeh, ki so ga na festivalu (v strahu pred socializmom?) prevedli v Nasmeh Helen Keller, govori o njenem boju za pravice hendikepiranih, pa tudi revnih, žensk in drugih deprivilegiranih skupin.
Francosko-danski film Punčka režiserja Sebastiena Lifshitza se dotika še ene pereče teme našega časa, transspolnih oseb. A ne govori le o nerazumevanju in nasilnosti družbe, ampak tudi o razumevajoči družini in okolju, ki sprejema dečkovo levitev v deklico. Režiser je prepričan, da je »vprašanje identitete popolnoma ločeno od vprašanj spolnosti, ki se pojavijo v odraščanju. Za boljši vpogled vanje se mi je zdelo bistveno povedati zgodbo o sodobnem otroku, ki se spoprijema z vprašanji identitete.«
Dober novinar je mrtev novinar
Disident, film o umoru kritičnega savdskega novinarja Džamala Hašokdžija, ki ga je režiral Bryan Fogel, je vprašanje novinarske neodvisnosti pokazal v njegovi skrajni konsekvenci, o kateri sanjajo vsi samodržci: treba ga je ubiti. Še več, treba ga je razkosati, treba je ljudstvu jasno pokazati, kaj tvega, če odpre usta. In Savdska Arabija to zna izvrstno, še več, zna tudi nadzirati ameriški časopis, v katerem so objavljali Hašokdžijeve tekste.
Marina Abramović, drugič
Marina Abramović je leta 2012 v newyorški MoMi pripravila performans Umetnica je prisotna (The artist is present), v katerem je 736 ur zgolj nemo presedela na stolu in ki ga je posnel ter v istoimenski dokumentarec zmontiral režiser Matthew Akers; film je požel tako navdušenje kot kritična vprašanja o razmerju med promocijsko in umetniško komponento. Nov dokumentarec s pomenljivim naslovom Vrnitev domov: Marina Abramović in njeni otroci, ki ga je režiral Boris Miljković, paje nastal po njeni vrnitvi v Beograd leta 2019. Umetnica jo je zaznamovala z veliko razstavo Čistilec. Dokumentarec bo gotovo zanimal številne slovenske gledalce, ki njeno kontroverzno delo spremljajo že desetletja.