V vsaki zadevi je pripravljeno tudi poročilo, odvisno od zadeve bolj ali manj obsežno. Pripravi ga svetovalec pod vodstvom sodnika poročevalca, a vsak sodnik si ustvari svojo sliko in mnenje, ko pregledamo vse listine v spisu. Menim tudi, da je vsak sodnik človek, ki si vedno preizprašuje vest. Pri sebi moram biti prepričan o odločitvi oziroma prepričan o razlogih, zakaj tako in ne drugače. Ne gre samo za to, da bo moja odločitev lahko preizkušena še na ESČP. Tudi če tega ne bi bilo, bi ravnal enako.

Zadeve na ustavnem sodišču nikakor ne pristajajo v košu. Takšna poenostavitev izriše zgrešeno sliko, ki se je povezala s tem, da smo lani več rešili, a se zdaj zahteva revizija našega dela. Sporočilo, ki ga iz tega razberem, je: sploh ne sodite, počistili ste svoje mize in omare, koronsko leto je bilo priložnost za to. Ko sem bil na Odmevih soočen s tem, sem tisti trenutek težko dojel, kakšno sporočilo je za tem. Kako se ob tem počutijo sodniki in vse sodno osebje, ki si prizadevamo povečati obseg opravljenega dela, vendar ne na račun kakovosti. Težko, grozno mi je za kolektiv, ki si je tako prizadeval slediti tej viziji – kot da bi celo leto precejšnjega garanja vrgli skozi okno. Večer v soboto