Vabilo, ki ga je podpisal Jože Dežman, sicer direktor Muzeja za novejšo zgodovino Slovenije (na položaj ga je nedavno imenoval prav Simoniti), je med drugim napovedalo, da bo Milček Komelj »opisal Simonitijev odločen karakter, resnicoljubnost in družbeno vlogo«, Jelka Pirkovič, ki kot vršilka dolžnosti trenutno vodi direktorat za kulturno dediščino, pa naj bi »ocenila Simonitijev ministrski profil ter učinkovitost, njegov posluh za dediščino in identiteto«; 95-letni zaslužni profesor Ignacij Voje, ki si je jubilanta nekoč izbral za asistenta, je imel nekaj idej, kaj vse bi lahko njegov naslednik še napisal. O Simonitijevih zaslugah za slovensko zgodovinopisje in širšo družbo so razmišljali še Stane Granda, Igor Grdina in drugi; pripravljali naj bi tudi tematski zbornik.
Nekaterim, ki še pomnimo nekdanje svinčene čase, so se ob tem nenadejanem podoživetju proslav iz naše mladosti kar orosile oči. Čestitkam se pridružujemo, smo se pa kljub temu spraševali, čemu si dogodka ni bilo mogoče ogledati v neposrednem prenosu vsaj na tisti televiziji, ki je v službi resnice, če se že na nacionalki niso zmenili zanj.