»Člani Romskega akademskega kluba poznamo akademski svet, a tudi svet v romskem naselju, saj smo tam odraščali in mnogi tam še vedno živimo,« pravi Marcel Baranja. »Razumemo, kaj doživljajo romski otroci v osnovni in srednji šoli. Poslušamo njihove zgodbe in jih motiviramo. Želimo jim pokazati, da lahko s trudom in delom dosežejo vse, kar si želijo.«
Marcel Baranja pravi, da odločitev romskega otroka za izobraževanje nikakor ni lahka, kaj šele samoumevna. »Neskončno smo veseli vsakega mladega človeka, ki se odloči za svojo pot in jo uspe uresničiti. Največja težava je občutek manjvrednosti, nenehno prepričanje, ne, jaz pa tega nisem zmožen. A vsako leto imamo več romskih dijakov in študentov, ki kažejo, da se da, da je možno, da lahko tudi Romi doštudirajo, se zaposlijo, da obstajajo Rominje z diplomami in magisteriji. Zdi se mi, da že s samim obstojem zelo pozitivno prispevamo k drugačnemu razmišljanju.«
Iti svojo pot
Marcel Baranja ne skriva ponosa, da Romski akademski klub obstaja že trinajst let. »Mladi lahko pridejo do nas, ko se ne morejo obrniti na nikogar drugega. Starši jim glede izobrazbe ne morejo vedno pomagati. Že v osnovni šoli jim ne znajo pomagati pri domačih nalogah, kaj šele, da bi razmišljali o gimnaziji ali o univerzi. Mi pa smo primeri dobre prakse, posamezniki iz različnih romskih naselij, ki kažemo drugačno sliko od te, ki so je navajeni romski domačini in večinsko prebivalstvo.«
Marcel Baranja se nasmeje, da je bil že v osnovni šoli »čuden otrok«, saj je bil odličen. »Sledil sem sestri Samanti, ki je šla na gimnazijo in nato še študirat. V romskih naseljih je veliko težav, bivalne razmere, medkulturni dialog, situacija staršev. Meni je jasen cilj pomagal, da sem vse to pustil za sabo. Rekel sem si: če želim živeti bolje, se moram potruditi. Danes sem tik pred magisterijem. Ampak tudi jaz sem šel skozi težavna obdobja. Ponosen sem, da sem bil trmast, da sem ignoriral družbene pritiske in šel svojo pot.«
Odločil se je za študij arhitekture. »Oče je bil zidar in mizar in je obvladal vse, kar se tiče konstrukcije, bil je tudi odličen risar. Želel si je, da bi šel po njegovi poti. Obenem arhitektura združuje vsa moja zanimanja, notranje in grafično oblikovanje, fotografijo, umetnost, slikanje ... Zanima me vse, kar diši po ustvarjalnosti.«
Od svoje sestre Samante Baranja in od Tine Friedreich je Marcel Baranja prevzel tudi predsedovanje Romskemu akademskemu klubu. »Organizacijo sem spoznal kot dijak. Udeleževal sem se učne pomoči, seminarjev, usposabljanj. Začele so me zanimati človekove pravice in delo z mladimi. Leta 2019 sem šel na pripravništvo v evropski parlament v Bruselj, kjer sem dobil podrobnejši vpogled v vključevanje romske tematike in splošnih človekovih pravic v politično strukturo. Spoznal sem, da me tovrstno delo in izkušnje osebnostno bogatijo in hkrati prispevajo k razvoju romske skupnosti, k boljši družbi.«
Romano Čhon
Romski akademski klub vsako leto izvaja tradicionalni Festival romske kulture Romano Čhon, letos ga načrtujejo za april in maj. »Romsko in večinsko prebivalstvo ozaveščamo o romski kulturi, o življenju Romov, predvsem pa se posvečamo izobraževanju. Informiramo mlade in stare Rome, jih motiviramo. Želimo, da izobrazba postane vrednota v romski skupnosti. Veliko delamo z izobraževalnimi institucijami po vsej Sloveniji, predvsem s srednjimi šolami in fakultetami, kjer izvajamo predavanja in govorimo o izobraževanju Romov, o romski kulturi …«
Epidemija je prav na področju izobraževanja romskih otrok prinesla ogromne izzive, a Marcel Baranja pravi, da z veliko prostovoljstva in volje premagujejo tudi to. »Osnovna težava je bila seveda izobraževanje na daljavo in manko ustrezne tehnologije. Razmere doma, v romskih naseljih, so ponekod zelo težavne. Otrok se težko osredotoči na pouk, če je povsod hrup ali težke socialne razmere. Šolarji so dobivali veliko nalog, pri tem pa niso imeli možnosti, da bi učiteljice vprašali ali prosili za pomoč do te mere, kot lahko vprašajo v šoli. Tukaj smo vskočili mi in romski pomočniki. Veliko smo delali na terenu, tudi individualno, in otrokom skušali priučiti dodatne veščine, tudi kar se tiče aktivnega preživljanja prostega časa.«
Izzivov za prihodnost je še precej, eden najpomembnejših je zagotovo iskanje ravnotežja med romskim in slovenskim jezikom.
»Težava nastopi, ko romski otroci ne znajo dobro slovenskega jezika, učitelji pa ne znajo romskega. Romska skupnost lahko pripomore tako, da otroka že od malega uči slovenščine. Na drugi strani je več načinov, kako romščino uporabljati v osnovnih šolah – kot izbirni predmet ali da je romska kultura del učnega procesa. Treba je najti ravnotežje. Mi, Romi, smo vedno v neki fazi eksperimentiranja; ogromno je projektov, ki se ukvarjajo z nami. A vsi ti projekti so navadno prekratki, da bi prišli do čistega zaključka ali do stalne dobre prakse glede uporabe jezika v šoli in doma, v naselju. Tukaj nas čaka še veliko raziskovanja in dela,« pravi Marcel Baranja in z nasmehom doda: »Vse življenje se bomo učili.«
