Veliko zapletenih in občutljivih vprašanj, večinoma pomembnih za ves svet, sta na Aljaski na neke vrste spoznavnem srečanju po januarski menjavi ekipe v Beli hiši obravnavali ameriška in kitajska delegacija, ki sta ju vodila zunanja ministra.

Drugi, zadnji dan pogovorov se je končal bolj spravljivo, kot je potekal prvi, ko je ameriška delegacija pred kamerami nediplomatsko obtožila Kitajsko za genocid nad Ujguri, česar si gostitelj običajno ne bi smel privoščiti. Tu se zastavlja vprašanje, kako se lahko sploh pogovarjaš z nekom, ki ga obtožuješ genocida. Vendarle se predsednik Joe Biden in člani njegove vlade zavedajo, da Kitajska s svojim hitrim gospodarskim razvojem ni le tekmica za svetovno prevlado in grožnja za demokratične države, ampak velesila, s katero morajo ZDA kljub njeni vse večji avtoritarnosti tudi sodelovati.

Tako je na koncu pogovorov ameriški zunanji minister Antony Blinken izjavil, da imata državi skupne interese glede Irana, Severne Koreje, Afganistana in boja proti podnebnim spremembam. Tudi kitajska stran je bila zadovoljna »kljub precejšnjim razlikam«. Pomemben rezultat teh pogajanj na Aljaski je ustanovitev delovne skupine obeh držav o podnebnih spremembah.

Tik pred začetkom pogovorov pa so ZDA poskrbele za zaostrovanje z novimi sankcijami zaradi kitajskega posega v avtonomijo Hongkonga. »To je tako, kot če bi gostitelj pljunil na mizo, ko bi gosta povabil na večerjo,« je mogoče prebrati v pekinškem dnevniku Global Times. Kitajska delegacija je poudarjala, da ni prišla na ledeno Aljasko zato, da bi »popuščala in pristajala na kompromise glede kitajske suverenosti«. In ko so gostitelji pred kamerami Kitajsko obtožili genocida nad muslimanskimi Ujguri, so jim kitajski gostje odvrnili, naj najprej pometejo pred svojim pragom, in Američanom očitali »pobijanje« temnopoltih.

Pred pogovori še obiski zaveznikov

Blinken je tik pred odhodom na Aljasko skupaj z obrambnim ministrom Lloydom Austinom obiskal Tokio in Seul, se po telefonu pogovarjal z zunanjimi ministri Velike Britanije, Nemčije in Francije, Austin pa je potem potoval še v Indijo. Skratka, Američani so pred pogovori na Aljaski hoteli pokazati Kitajski, da niso sami v obrambi demokratičnih vrednot in ameriških interesov. Biden je tako veliko bolj nevaren za Kitajsko kot Trump, ker koordinira ne le ameriško diplomacijo, ampak tudi države, ki so nasprotnice Kitajske.

Kitajska Xi Jinpinga tudi zaradi uspešnega boja proti pandemiji in uspešnega gospodarstva v zadnjem času nastopa vse bolj kot alternativa liberalnih političnih sistemov. V tem smislu je na Aljaski vodilni partijski strateg zunanje politike Yang Jiechi dejal: »Večina držav ne priznava ameriških vrednot kot globalne.« Blinken pa mu je odvrnil: »Sam pa sem slišal, da ravnanje vaše vlade po svetu zbuja nezadovoljstvo.« Pri tem je najbrž mislil na transnacionalno demokratično gibanje mladih v azijskih državah, ki je tudi proti Kitajski, ker podpira represivne režime. Ti mladi zavračajo gospodarski razvoj, ki ga ponuja Kitajska za ceno odprave demokracije. Kitajska je sicer prva trgovinska partnerica za 64 držav sveta, ZDA samo še za 38.