Konec januarja je v Franciji brez večjega pompa izšla knjiga Hervéja Algalarronda Deux jeunesses françaises (Dva francoska mladeniča), v kateri v glavnih vlogah nastopata Emmanuel Macron in Edouard Louis, med katerima avtor išče primerjave. Prvi je danes francoski predsednik, drugi pisatelj, med njima pa je 15 let razlike. A biografska knjiga, ki kaže na vzporednice med enim in drugim, je bolj kot zaradi tega zanimiva zaradi novih podrobnosti o Macronovem otroštvu in najstniškem življenju, za katera širša javnost doslej še ni slišala.
Najbolj pritegnejo detajli o njegovih romantičnih začetkih s 24 let starejšo Brigitte, ki je danes njegova žena. Znano je, da je bila Brigitte nekaj časa njegova učiteljica in da se je v razmerje z njo zapletel, ko je imel komaj 15 let, manj pa to, da zveza z njo najverjetneje ne bi obstala, če se paru v bran ne bi postavila Macronova babica Mamette. Starši nad njegovo simpatijo niso bili niti najmanj navdušeni in so razmišljali celo o tem, da bi Brigitte, ker naj bi zapeljala mladoletnega Emmanuela, tožili, Macron pa jim tega ni odpustil še dolgo po tem. Danes naj bi bojno sekiro menda zakopali in so v dobrih odnosih, so pa ti daleč od odnosov, kakršne je Macron imel s svojo zdaj že pokojno babico.
Starši so Brigitte hoteli tožiti
Brigitte je bila, ko se je zapletla s svojim bistrim učencem, stara 40 let in poročena mati treh otrok. Na liceju La Providence v Amiensu, ki ga je obiskoval Macron, je poučevala francoski jezik in književnost, vodila pa je tudi dramski krožek, kjer sta se s 15-letnim Emmanuelom leta 1995 tudi spoznala. Zapeljal naj bi jo on, in to s svojo inteligenco, Macronovi starši pa so za razmerje, ki ga sploh nista kaj dosti skrivala, hitro izvedeli. Sina so takoj prepisali na drugo šolo, licej Henrija IV., mama Françoise Noguès pa je od njega zahtevala, da se neha videvati z Brigitte. Macron je ni poslušal, ampak je svoji več kot dvakrat starejši ljubimki obljubil, da se bo, ko diplomira, poročil z njo, kar je leta 2007 tudi storil. Tudi ob pomoči svoje babice po mamini strani Manette Nogues, ki je vedno branila zaljubljeni par in jima na začetku zveze omogočala celo skrivna srečanja.
»Brigitte Macron je o možu ob neki priložnosti rekla: Za to, kar je danes, se lahko zahvali izključno sebi in svoji babici,« v knjigi piše Algalarrondo, ki babici Manette pripisuje veliko vlogo tudi pri vzgoji oziroma vplivu na mladega Macrona. Nekdanja učiteljica zgodovine in geografije je z Manujem, kot so Emmanuela klicali doma, vedno imela zelo neposreden odnos, sam pa je bil njej naklonjen še bolj kot staršem. Ko se je pri enajstih letih odločil, da se bo krstil, je bila babica tudi njegova botra, v knjigi Revolution, ki jo je izdal med predsedniško kampanjo, pa ji je, tako kot svoji Brigitte, namenil več strani, medtem ko so starši dobili samo nekaj kratkih odstavkov.
Prvi v vsem, ves čas
Ni pa bila Brigitte edina učiteljica, na katero je Emmanuel kot učenec naredil velik vtis. Algalarrondo jih je našel še kar nekaj, tako učiteljev kot nekdanjih sošolcev, vsi pa so današnjega francoskega predsednika opisovali v presežnikih. Med njimi je tudi Alain Brard, ki je Emmanuela učil na osnovni šoli v ulici Delpech, česar se zelo dobro spominja. Kot je povedal Algalarrondu, je svojim učencem pogosto rekel, naj odgovore na njegova vprašanja poskušajo poiskati doma, Emmanuel pa je nazaj vedno prišel poučen o vsem. »Ko se je vrnil, je vedno imel vse odgovore. Rekel je, da jih je poiskal s svojo babico. Ona je bila polna znanja,« je o fantu, ki ga je klical »moja mala enciklopedija«, dejal Algalarrondu in dodal, da je Emmanuel veliko bral in nosil knjige tudi k pouku, saj ga je zanimalo prav vse. Njegovo znanje je bilo, kot pravi Brard, veliko nad povprečjem, bil je odličen v francoščini, nekoliko šibkejši, a še vedno zelo dober, pa v matematiki.
»Ni me presenetilo, da je postal predsednik. In ni me presenetilo njegovo razmerje z Brigitte. Po koncu učne ure je vedno imel vprašanje, z menoj pa se je pogovarjal skoraj kot enakovreden sogovornik. A spoštljivo,« je še povedal Brard. Da je bil Emmanuel nekaj posebnega, se strinjajo tudi njegovi tedanji sošolci, med katerimi je današnjega predsednika Francije še najbolje opisal Renaud. »Bil je zunajserijski učenec, najboljši, prvi v vsem, ves čas. Emmanuel je dajal občutek, da je drugačen. Bil je neverjetno nadarjen, a se je odlično znašel. Znal je pokazati svojo intelektualno superiornost, hkrati pa so ga drugi učenci spoštovali. Pravzaprav ni imel prijatelja, a ni bil izoliran, ker je znal vzpostaviti stik, vedel pa je tudi, kako se spopasti z nasprotniki.«
