Kritika filma Martin Eden: Formalna bravura z nejasnim sporočilom

Martin Eden je ekranizacija istoimenskega romana Jacka Londona iz leta 1909, scenarista Pietro Marcello in Maurizio Braucci pa sta zgodbo preslikala na italijanski jug, nekam v 20. stoletje, pri čemer sta časovne koordinate namenoma zabrisala in filmskemu času dala elastičnost, ki gledalca včasih dezorientira, drugič pa na podobe učinkovito nanese plast simbolnih pomenov. Njun Martin Eden je neapeljski mornar, ki si z lepim dejanjem nekoč prisluži stol za bogato obloženo mizo v palači družine Orsini, kjer se na smrt zaljubi najprej v njihovo hčerko Eleno, potem pa še v njihovo omiko, v knjige in znanje, v intelektualizem, s kakršnim se ljudje njegovega kova ponavadi ne utegnejo srečati, ker imajo preveč dela z lastnim preživetjem. Vse to ga spodbudi, da se tudi sam loti branja, z željo, da nekoč postane pisatelj in si tako prisluži srce svoje izvoljenke.