Prva upepeljevalnica v Sloveniji je začela decembra 1978 obratovati v Ljubljani. Sprva se je za upepeljevanje umrlih svojcev odločalo bolj malo ljudi, danes pa sodi Slovenija po številu žarnih pokopov v sam evropski vrh, saj so pokopi v krstah postali skoraj izjema. Žarna grobišča imajo sicer zelo davno preteklost. Zgodovinarji dobo žarnih grobišč umeščajo v drugo polovico bronaste dobe, to je nekje od leta 1300 do leta 750 pred našim štetjem, na podlagi arheoloških izkopavanj pa je mogoče trditi, da so ponekod po svetu umrle sežigali dosti pred tem obdobjem. V času od rimskega obdobja naprej so v krščanski Evropi iz verskih razlogov žarni pokopi povsem izumrli in se začeli ponovno uveljavljati šele na prehodu iz 19. v 20. stoletje, ko so zahteve po izgradnji krematorijev precej razgibale in razdelile javno mnenje. Šele leta 1963 je papež Pavel VI. odpravil odklonilno stališče Katoliške cerkve do upepeljevanja pokojnikov in dovolil katoliškim duhovnikom opravljati tudi tovrstne pogrebne obrede.
(Požiganje mrličev.)
Nekov bogatin, Evgen Praga, ki je oni teden v Milanu umrl, naročil je pred smrtjo, da neče pokopan, temuč, da hoče sežgan biti po smrti. Sorodniki so njegovoj želji ustregli i udali ga po znanostnem sistemu sežigati. Sežiganje nij šlo po teoriji, temuč jo trajalo od sobote večera do nedelje dopoludne, pa še nijso bili z resultatom zadovoljni.
Slovenski narod, 5. februarja 1878
Cerkev in sežiganje mrličev
Iz Budimpešte poročajo, da je katoliški škof dr. Prohaska v nekem govoru o sežiganju mrličev povdarjal, da nobena cerkvena dogma ni nasprotna sežiganju mrličev. Pač obstoji prepoved cerkve, ali ima ta samo taktični namen proti onim, ki delajo propagando za sežiganje mrličev.
Soča, 13. februarja 1912
Sežiganje mrličev.
Mesto Liberce na Češkem je sklenilo sezidati krematorij in občinski svet je dovolil v ta namen 20.000 K. Klerikalna vlada je ta sklep hitro razveljavila. Toda v Libercah, kjer je menda toliko milijonarjev kakor hiš, se niso dali ugnati in so se pritožili na upravno sodišče. Razsodba tega sodišča je res modra. Upravno sodišče je razsodilo, da sežiganje mrličev v Avstriji sicer ni dovoljeno, a zidanje sežigališč da se ne more prepovedati, zlasti ker je prav verjetno, da se bo tudi sežiganje dovolilo. Liberce dobe torej sežigališče za mrliče, a sežigati jih ne bodo smeli. Krematorij – naši duhovniki so ga v svoji veliki duhovitosti krstili za »šporherd za mrliče« – bo stal neporabljen, pač pa se bo začela velika akcija, da se odpravi postava, ki prepoveduje sežiganje mrličev. Zakaj se duhovniki tako srdito ustavljajo sežiganju mrličev, je navadnim ljudem malo težko umljivo. Prvi kristjani so se dali vsi sežgati in verjetno je, da so prišli vsi v nebesa, saj je med njimi brezštevila svetnikov. Če je bilo sežiganje dovoljeno prvim kristjanom, zakaj naj bo prepovedano sedanjim? Naposled sme človek vendar s svojim lastnim truplom razpolagati! Sicer pa pravijo pametni ljudje, da ima vera dolžnost skrbeti za dušo, ne pa za telo, in je za izveličanje duše vse eno, če preide truplo tako ali tako v prah. Med trohnenjem v grobu in sežiganju v plamenu niti bistvenega razločka ni. Sežiganje je hitra oksidacija, trohnenje pa dolgotrajna oksidacija. Nekateri strohne prej, drugi pozneje. Hamlet trdi, da trohne strojarji šest let, ker imajo kožo ustrojeno. Zakaj bi torej človek ne smel oksidacije svojega telesa pospešiti s sežiganjem! Zavest, da bo truplo zgorelo v čistem plamenu, je vendar prijetnejša, kakor misel, da me bodo žrli ostudni črvi in da bom v grobu smrdel kakor kuga. Sežiganje je snažno in prihrani se stroške za grob in za cerkvene ceremonije. Ali so pa morda ravno ti dohodki vzrok, da se duhovščina tako srdito zaganja v sežiganje mrličev. (…)
Slovenski narod, 26. marca 1912
Za upepeljevanje mrličev
se je izrekel iz zdravstvenih ozirov salzburški občinski svet in sklenil poslati obema poslancema mesta dr. Sylvestru in Stölelu spomenico, v kateri pozivlje poslanca, da naj se zavzameta za kakor mogoče hitro udejstvitev zakona za obvezno sežiganje mrličev v vsi Avstriji. Ako bi se pa ne moglo doseči obveznega sežiganja, naj se sklene provizorij, po katerem se dovoli sežiganje mrličev v onih občinah, ki se izreko za upepeljevanje in zgrade lastne krematorije.
Dan, 25. maja 1912
Sežiganje mrličev na Avstrijskem.
Na letošnjem glavnem zborovanju društva za sežiganje mrličev »Die Flamme« na Dunaju, je tajnik tega društva poročal, da se je prepeljalo v l. 1911. 180 trupel iz Avstrijskega v nemške krematorije. V l. 1910. se je prepeljalo le 15 trupel. Od 180 mrličev jih je bilo 35 iz Dunaja, 109 iz Češkega, 32 iz alpskih dežel, ostali iz posameznih krajev drugih dežel. Društvo je štelo koncem l. 1911. 3800 rednih članov in 15 podružnic po avstrijskih deželah. Društveno glasilo »Phoenix« ima 13.200 naročnikov. Društvo je imelo l. 1911. 42.760 K dohodkov. Za agitacijo je izdalo v pretečenem letu 2500 K. Društvo shranjuje 580 oporok, v katerih je odrejen požig trupel. (…)
Zarja, 8. junija 1912
Sežiganje mrličev v Celovcu.
V Celovcu in v okolici se vedno bolj širi propaganda, da bi se ustanovil v mestu zavod za sežiganje mrličev. Na volilnem shodu v Celovcu je omenil celovški župan tudi to zadevo in poudarjal, da se vedno bolj množe zahteve iz krogov meščanstva po ustanovitvi sežigališča. Merodajni krogi vpoštevajo te povsem upravičene želje in se intenzivno bavijo s tem vprašanjem. Določen je baje tudi že prostor, kjer naj bi se sežigališče zgradilo. (…)
Slovenski narod, 7. junija 1913
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib