Mima Jaušovec: Njeno ime še danes povezujejo z zmago na Rolandu Garrosu

Trenirala po šolskih telovadnicah

V otroških letih je Mima Jaušovec v Mariboru z družino stanovala blizu teniškega kluba Branik. Čeprav se je oče ukvarjal z atletiko in jo pogosto vzel na treninge, je raje sledila pet let starejšemu bratu, ki je treniral tenis. Z njim in njegovimi prijatelji je pogosto na igrišču igrala tudi nogomet, saj je imela rada šport in je bila zelo tekmovalna. Pri desetih letih je osvojila prvi turnir, in sicer državno prvenstvo Slovenije do 12 let, a takrat še ni slutila, da bi se lahko z igranjem tenisa ukvarjala profesionalno. »Do sedemnajstega leta nisem razmišljala o tem. Enostavno ni bilo tlakovane poti, po kateri bi se zgledovala in ji sledila,« pravi Mima Jaušovec. Tudi pogoji za trening v Sloveniji tedaj niso bili najboljši. »Med športi v Jugoslaviji je bil takrat tenis daleč zadaj. Teniških dvoran ni bilo. Ko sem imela 14 let, je teniški klub Branik postavil balon z enim igriščem, kar je bil čudež. Sicer pa smo trenirali po šolskih telovadnicah. Spomnim se, da so me poklicali kar v šolo, če se je kje našel kak prosti termin, in sem bila čez eno uro že tam. Če primerjam pogoje, v katerih sem trenirala, s temi danes, lahko rečem, da so bili smešni.«

Prelomnica v njeni karieri je bila zmaga na največjem teniškem turnirju na svetu za mladinke in mladince Orange Bowl v Miamiju, po kateri so ji ponudili, da ostane tam in se udeleži profesionalnih turnirjev. Vmes je nekajkrat odšla na Češko v Prago, saj je bil od tam njen tedanji trener. V odličnih pogojih je trenirala s tamkajšnjimi asinjami, kot sta bili Martina Navratilova in Hana Mandlikova, od česar je veliko odnesla. S turnirskimi nagradami pa je služila toliko, da se je lahko prijavila na naslednji turnir. Največji uspeh je prišel leta 1977 z zmago na Rolandu Garrosu, ki je ne bo pozabila nikoli.

»Leto pred tem sem osvojila turnirja v Rimu in Torontu. Imela sem občutek, da sem v samem vrhu ženskega tenisa. Takrat sva bila v Parizu sama z bratom, ki je bil moj trener. Druge so imele zraven številčne ekipe. Vsako jutro sem imela isti ritual, 14 dni pa sva z bratom na večerjo hodila v isto restavracijo. Sicer nisem vraževerna, a sva rekla, da morda pa to vseeno kaj pomeni. Z vsakim krogom sem bila bolj samozavestna, da grem lahko do konca. Najtežje je bilo v polfinalu proti Čehinji Regini Maršikovi, saj sem bila zelo nervozna. Igrali sva na centralnem igrišču in se mi nikakor ni uspelo umiriti. Izgubila sem drugi set in nato zaostajala z 0:2, a se pravočasno zbrala. Uspelo mi je priti v finale, kjer sem zaradi bolečin v kolenu igrala s pomočjo protibolečinske injekcije. Stisnila sem zobe in si rekla, da je to finale in da ni možnosti, da izgubim. Takrat sem izpolnila svoje sanje. Še danes, po skoraj 45 letih, moje ime po svetu povezujejo s to zmago,« pripoveduje Jaušovčeva, ki ima lovoriko za zmagovalko še vedno na posebnem mestu v stanovanju. »Tisti pokal za zmagovalko so hitro zamenjali z manjšim. Takrat je bil res še miniaturen, ima kakšnih 15 centimetrov. Danes zmagovalci dobijo večjega.«

Najraje je imela pesek in travo

Tudi večino drugih največjih uspehov v karieri je Mima Jaušovec dosegla na peščeni podlagi, ki je bila tudi njena najljubša. »Takrat nismo imeli možnosti trenirati na drugi, zato moja igra ni bila prilagojena za trda igrišča. Bolj mi je ustrezala tudi trava, ki je bila takrat še hitrejša. Po servisu sem takoj odšla na mrežo. Zdaj se je to spremenilo,« pojasni. V karieri je še dvakrat igrala v finalu grand slama, obakrat na Rolandu Garrosu. Leta 1978 je bila s 6:2, 6:2 boljša Romunka Virginia Ruzici, leta 1983 pa s 6:1, 6:2 Američanka Chris Evert. »Izgubiti v finalu je nekaj najhujšega. A je vseeno lažje, če že imaš zmago na grand slamu in če te premaga najboljša prijateljica. Z Ruzicijevo še danes pogostokrat podoživljava takratne dogodke.« Kariero je sklenila pri 32 letih, saj je bila s tenisom zasičena, dobrih rezultatov ni bilo več, kot ne ekipe, ki bi jo podpirala, da bi še vztrajala. Nekaj časa je nato vztrajala še v klubu v nemškem Heidelbergu.

Ker tenis obožuje, se mu je zavezala tudi po karieri. Sprva je bila selektorica jugoslovanske reprezentance, po razpadu skupne države pa je pomagala na noge postaviti Teniško zvezo Slovenije, kjer je bila sprva zadolžena za vse selekcije. Z bratom sta v Mariboru nato ustanovila teniško šolo, ki ji je prinašala veliko veselja, saj je izjemno uživala pri delu z otroki. A ker ji je vodenje takšnega projekta jemalo tudi ogromno časa, je teniški klub po 25 letih pred petimi leti prodala. »Želela sem si več potovati in se posvetiti sebi,« doda. Danes skupaj s humanitarnim društvom Rotaract iz Maribora vodi Fundacijo Mima, s katero pomagajo otrokom iz socialno šibkejših družin.