Prejšnji teden so na spletni dražbi znane dražbene hiše Christie's za več kot 69 milijonov dolarjev prodali digitalno sliko z naslovom Everydays: The First 5000 Days ameriškega umetnika Beepla. Kolaž iz 5000 digitalnih podob, ki jih je Beeple od maja 2007 vsak dan ustvarjal in sproti objavljal na spletu, je tako postal daleč najdražje digitalno delo doslej ter hkrati tretje najdražje delo kakšnega še živečega umetnika sploh: jeklena skulptura Zajec (1986), delo kontroverznega Jeffa Koonsa, je bila pred nekaj manj kot dvema letoma na dražbi prodana za dobrih 91 milijonov dolarjev, še nekaj mesecev prej pa je popartistični Portret umetnika (Bazen z dvema figurama) Britanca Davida Hockneyja dosegel ceno 90,3 milijona dolarjev.
Prodajo zdaj slovitega kolaža je zaznamovala še ena prelomnica. Drugače kot pri Koonsovem kipu ali več kot šest kvadratnih metrov velikem platnu novi lastnik z nakupom ni dobil ničesar otipljivega: ne samega dela, še celo njegove reprodukcije ne – zgolj digitalni žeton, imenovan NFT (»non-fungible token«). Ravno razmah uporabe teh žetonov je v zadnjih mesecih sprožil pravo vročico na (digitalnem) umetnostnem trgu; nekateri jih že vidijo kot novo poglavje v zgodovini umetnosti, skeptiki pa jih označujejo za špekulativni balon, ki bo kmalu počil. Za kaj pravzaprav gre?
Digitalni dokaz pristnosti
NFT, ki bi ga lahko malce nerodno poslovenili kot »nezamenljivi žeton«, je v osnovi podatkovna enota, vezana na tehnologijo veriženja blokov (blockchain), na kakršni temeljijo tudi kriptovalute, na primer bitcoin. Toda drugače kot denar, naj bo »papirnat« ali digitalni, ki ga pač določajo medsebojno izmenljive enote (če zamenjamo bankovec za ustrezno število kovancev, imamo enako denarja kot prej), je tak žeton unikaten – ustvarjen je za natanko določen predmet, do katerega ponuja dostop. To je lahko umetnina, a tudi marsikaj drugega. Povedano drugače, gre za datoteko, kodirano na digitalno podatkovno verigo, ki zagotavlja pristnost in edinstvenost stvaritve, s katero je povezana, a je hkrati dokaz lastništva; v podatkovni verigi je namreč zapisana zgodovina vseh transakcij na njej.
Za ustvarjalce ter zbiratelje digitalne umetnosti tako ti žetoni rešujejo dolgoletno zagato: čeprav je mogoče digitalna dela z lahkoto posredovati po spletu, je bilo doslej skoraj nemogoče potrditi njihovo pristnost ali lastništvo. Navsezadnje je vsaka digitalna stvaritev sestavljena iz ničel in enic, zato jo je mogoče brez težav kopirati, množiti in tudi prirejati. S pomočjo digitalnih žetonov je postalo mogoče, da je neko delo opredeljeno kot enkratni izvirnik, čeprav morda obstaja še vrsta njegovih identičnih kopij, potrjeno poreklo pa tej umetnini (enako kot fizičnim) daje tudi neko tržno vrednost – in ta je lahko astronomska, kot priča že primer Beeplovega dela.
Vendar pa kritiki menijo, da je rešitev z žetoni zgolj navidezna. Žeton sam ne vsebuje umetniškega dela, temveč omogoča le povezavo do digitalnega izvirnika; dostop za nameček ni ne zanesljiv (če pride do težav s povezavo ali napak na podatkovni verigi) ne ekskluziven, saj je lahko delo v taki ali drugačni obliki še vedno na ogled na spletu. Umetnik po prodaji žetona, ki zastopa neko umetniško delo, praviloma tudi ohrani avtorske pravice pri svoji stvaritvi in lahko izda še več žetonov, vezanih nanjo.
Kaj daje vrednost umetnini?
Zato skeptiki trdijo, da je lastništvo digitalnega dela prek žetona enako »virtualno« kot to delo samo: lastnik izvirnika fizično ne poseduje zares, vsekakor pa ne na način, kot je mogoče posedovati edinstveni primerek materialne umetnine. »Z žetonom dobiš le možnost bahanja, da si lastnik nečesa, kar dejansko sploh ne obstaja,« se je grobo izrazil eden od njih. V številnih primerih naj bi šlo zato za špekulativne nakupe z namenom ponovne prodaje, vsekakor pa naj bi bili priča balonu, ki je le posledica trenutnega vzhičenja in ga bo kmalu razneslo.
Navdušenci nad digitalno umetnostjo se za takšna zmrdovanja ne zmenijo preveč, še manj umetniki, ki se jim je odprla neposredna pot do množice odjemalcev. Posli v specializiranih spletnih trgovinah v zadnjih mesecih cvetijo in žetoni dosegajo vrtoglave cene, naj gre za tiste, ki so vezani na umetniška dela, ali pa takšne, ki se povezujejo na ekskluzivne izdaje glasbenih albumov, like in posebne predmete v videoigrah ali zbirateljske vsebine vseh vrst, od virtualnih kartic športnikov do digitalnih mačk iz priljubljene igre CryptoKitties, v kateri vzgajamo, zbiramo in prodajamo različne primerke ljubkih živalic (ta je bila leta 2017 med prvimi primeri uporabe teh žetonov). »Nakup žetona z digitalnim delom vidim kot podporo umetniku, ki ga cenim, ter obenem kot naložbo,« trdi marsikateri kupec.
Mnogi med njimi se strinjajo, da uporabna vrednost takega žetona morebiti res ni visoka, da pa je povsem primerljiva s prvo izdajo kakega klasičnega romana ali redko poštno znamko; v vseh primerih ekonomske vrednosti predmeta ne določa njegova uporabnost, temveč ta izhaja iz njegove zgodovine, (ne)dostopnosti, kulturnega pomena, pripisane prestižnosti in zaželenosti. Podobno, kot je slika nekega renesančnega mojstra zaradi svoje »zgodbe« ter »edinstvenosti« vredna ogromno, medtem ko njeni ponaredki, ki jih je sicer skoraj nemogoče razločiti od izvirnika, nimajo nikakršne vrednosti, ne denarne ne kulturne.
