Marsikdo si oblake predstavlja kot kosme vate, ki jih zračni tokovi nosijo sem in tja. A oblaki so »živi«. Če ne bi bilo v ozračju vodne pare, jih sploh ne bi bilo. Ampak v zraku je vedno nekaj vodne pare, oblakov pa ni vedno na nebu. Vodna para je plin in tega plina mi ne vidimo. Tu je seveda precejšnja zmešnjava v izrazih, ki jih uporabljamo, zato je marsikdo prepričan, da vodno paro lahko vidimo. »Saj se kadi iz lonca, ko se kuha juha,« na primer. Pri parnih lokomotivah, ki sicer niso več ravno tehnološki presežek, so za pogon uporabljali parni stroj, torej paro. A to je bil tehnološki izraz za mešanico vodne pare in vodnih kapljic pri visoki temperaturi, kajti dejansko je vodna para plin brez barve in tudi vonja nima. Skratka, tudi zdajle je okoli vas v vaši sobi, pa je zagotovo ne vidite. Tista »para« nad kuhinjskim loncem pa so že drobne vodne kapljice, ki jih dviga segreti zrak in nekoliko višje spet izhlapijo, »para izgine«. Seveda je takih nedoslednosti v poimenovanju v našem življenju kar nekaj, zato nima smisla, da bi si zaradi tega grenili življenje, če se le zavedamo teh netočnosti.
Skratka, vodno paro v ozračju je treba na neki način prepričati, da bo začela »delati oblake«. In ker so oblaki sestavljeni iz drobnih vodnih kapljic, se mora torej vodna para utekočiniti. Narava to počne enkrat manj, drugič bolj uspešno in ustvarila je kar nekaj mehanizmov v ta namen. V ozračju torej kapljice sproti nastajajo in sestavljajo oblake. No, če je temperatura prenizka, seveda nastajajo drobni ledeni kristalčki. A če bi se ta proces nadaljeval v neskončnost, bi slej ali prej vse nebo prekrili oblaki. Na srečo kapljice (in ledeni kristalčki) tudi izhlapevajo, tako da oblak hkrati nastaja in se suši. Zato oblaki niso kot kosmi vate na nebu, ampak so kot živ organizem, ves čas njihovega obstoja jih mora neki mehanizem obnavljati, ohranjati njihov obstoj.
Seveda to običajno le težko vidimo, včasih pa vendarle. Vidimo lahko na primer, ko začne nastajati kopast oblak, še bolje se to vidi, kadar je ozračje precej nestabilno in se kvišku poženejo nevihtni oblaki. In zvečer, ko sonce zahaja, se taki oblaki običajno posušijo. Pa smo spet prišli do modrine.
