V drugem predsedniškem mandatu danes 82-letnega Alberta Fujimorija v letih 1996–2000 je bilo v Peruju v okviru programa za reproduktivno zdravje in načrtovanje družine prisilno steriliziranih 272.028 žensk in 22.004 moških. Večina žrtev izhaja iz kmečkega staroselskega okolja oziroma revnega podeželja. Fujimorijev program boja proti revščini je temeljil na brutalni predpostavki, da je revščino mogoče zmanjšati oziroma izkoreniniti s preprečevanjem, da bi imeli revni prebivalci potomce. Po šestnajst let trajajočih preiskavah je perujsko tožilstvo pred dnevi vložilo kazensko ovadbo zoper nekdanjega predsednika, ki že prestaja 25-letno zaporno kazen zaradi kršitev človekovih pravic. Soobtoženi so trije njegovi zdravstveni ministri.

Gre za zgodovinski primer. Na prvem sodnem naroku je tožilec Pablo Espinoza predstavil obtožnico proti Fujimoriju in soobtoženim nekdanjim ministrom Eduardu Yongu, Marinu Costi in Alejandru Aguinagi ter direktorju urada Ulisesu Aguilarju. »Vsi so se igrali z življenji ljudi in z njihovim reproduktivnim zdravjem,« je dejal tožilec. Narok je zaradi pandemije potekal prek videokonference in s sodelovanjem prevajalcev za jezik kečua, ker žrtve iz mesta Cusco ter z juga države ne govorijo španščine in jo slabo razumejo.

Grozljiva pričevanja

Kljub ogromnemu številu žrtev se obtožnica nanaša »samo« na pričevanja 1307 žensk, ki so utrpele hujše telesne poškodbe in psihične posledice, ter na pet od 18 primerov smrti zaradi kirurškega posega sterilizacije s prekinitvijo prehodnosti jajcevodov. Po tožilčevih navedbah so bili ti posegi opravljeni nestrokovno ter v nehigienskih razmerah in je zaradi tega prihajalo do okužb ter trajnih poškodb. »Država je izrazila namen, da sterilizira vse revne; žrtev iz drugih socialnih slojev namreč ni,« je povedal. Izpostavil je, da so bile v devetdesetih letih prejšnjega stoletja številne pripadnice etničnih skupin Quechua zavedene in izpostavljene kirurškim posegom, ne da bi jim povedali, da bodo zaradi njih neplodne.

V dokaz je Espinoza predložil več pričevanj žrtev. Ena od teh je Rudecinde Quilla, ki ji je pri 24 letih zdravnik takoj po porodu zagrozil, da ne bo izdal rojstnega lista za njenega novorojenca, če ne bo pristala na sterilizacijo. Ker se je temu upirala, so ji zvezali roke in noge in jo na silo spravili na kirurško mizo ter brez njenega pristanka opravili poseg. Še grozljivejši je primer Mamerite Mestanza, stare 33 let. Zdravstveno osebje je v letih 1996 do 1998 silovito pritiskalo nanjo, dokler ni pristala na sterilizacijo, kar je vodilo v njeno smrt zaradi infekcije po operaciji, ker ni dobila potrebne zdravstvene oskrbe. Podobno se je zgodilo v tisoče drugih primerih.

Zdravnikom so določili sterilizacijske kvote

Poslanka Silva Santisteban je povedala, da je bilo vse organizirano tako, da so morali zdravstveni delavci, tako medicinske sestre kot zdravniki, izpolniti določene sterilizacijske kvote. »Če jih niso, niso prejeli celotne plače. Zato so 'šli na lov za damami',« je dejala. Nekatere ženske, mnoge zelo mlade, so sterilizirali ob obisku pri zdravniku zaradi drugih zdravstvenih težav. V ordinaciji so jim dali uspavalno tableto in ko so se prebudile, je bil poseg že opravljen brez njihovega soglasja.

Mnoge so že v devetdesetih letih vložile prijavo teh zločinskih praks pri pristojnih organih, a so jih perujska sodišča največkrat zavrgla kot neutemeljene. Preteči sta morali dve desetletji, da so popustili pritisku organiziranega nastopa žrtev in zahtevam mednarodne organizacije za človekove pravice ter začeli preiskavo, ki je nazadnje privedla do sodne obravnave. Rimski statut mednarodnega kazenskega sodišča take primere opredeljuje kot zločin proti človeštvu. Več nevladnih organizacij, ki zastopajo žrtve, pa meni, da je perujska državna politika »temeljila na diskriminaciji in rasizmu«.