»Po prvenstvu smo postali seveda mnogo bolj popularni. Če sem prišel v gostilno, so mi vsi hoteli plačati pijačo. Še posebej, če so pred tem še sami kaj spili. Ko sem šel delat vozniški izpit, mi je Borut Bassin dejal, da ne bom imel nobenih težav, saj bom samo medaljo obesil okoli vratu in bo šlo.«
Kdo je bil najbolj zaslužen, da smo sploh gostili svetovno prvenstvo v Ljubljani?»Boris Kristančič je bil takrat direktor Hale Tivoli in je k temu nagovoril Staneta Dolanca, s katerim sta bila v dobrih odnosih. Velike ambicije, da bi organizirali prvenstvo, so imeli tudi v Beogradu, vendar so lahko v trenutku, ko se je Dolanc dogovoril s Titom, le še kimali. Organizacijo svetovnega prvenstva je v celoti izpeljala Slovenija in pri tem beograjski košarkarski funkcionarji niso imeli ničesar, kot je bilo napačno prikazano v filmu 'Bit čemo prvaci sveta'.«
Nekoč je bil precej pogost pojav, da so nogometaši po končani karieri z zasluženim denarjem odprli lokal, bife. S košarkarji je bilo drugače…»Večina košarkarjev je bila vpisana na fakulteto in v glavnem so jo tudi dokončali. Fantje so bili razgledani, izobraženi. Vedeli smo, da se od košarke ne bo dalo živeti, saj smo v smer profesionalizma šele prihajali, nogometaši pa so tam že bili. V nasprotju z njimi smo bili plačani bolj simbolično.«
Kot zaposleni v skupini Emona ste leta 1982 postali direktor trgovine Maximarket, ki je bila takrat najbolj eminentna trgovina v Jugoslaviji, znotraj katere je bila tudi prestižna restavracija Maxim. Kakšne so bile zahteve takrat premožnejših gostov? Kakšna je bila vaša poslovna filozofija?»Želeli smo imeti najboljšo, najbolj raznoliko ponudbo blaga. Od prehrane do konfekcije. V restavraciji pod vodstvom izjemnega kuharja Slavka Adamljeta smo imeli kaviar, gosja jetra, zorjeno meso, tuja vina… V ponudbi je bil tudi dimljeni losos, ki smo ga ponujali kot majhne kanapeje. Od vinarjev so že začeli prihajati mali vinarji iz Brd, čeprav je bil poudarek še vedno na velikih kleteh, predvsem štajerskih, ki so spadale v sistem Emone.«
Po Maximarketu ste šli na svojo poslovno pot…»Na Trubarjevi sva z ženo odprla privatno trgovino s tekstilom, mislim, da je bilo leta 1988. Takrat je bil pogoj za odprtje trgovine, da si imel lastno proizvodnjo, najina pa je bila prva brez tega. Počasi je namreč že prihajal utrip sproščenega podjetništva.«
Visoki ste 201 centimeter. Danes Luka Dončić z enako višino igra povsem drugačno košarko. 211 centimetrov visoki Janis Antetokonmpo obvlada žogo, kot je bilo nekoč značilno za košarkarje, ki so merili dobrih 180 centimetrov. Za Ludvika Bunderlo, 214 centimetrov visokega velikana iz vaše generacije, je bil na primer uspeh, o katerem so poročali mediji, da ne le da hitro hodi, temveč je toliko napredoval, da že počasi teče.»Ja, nekoč je bilo vodenje žoge privilegij majhnih košarkarjev. Spomnim se trenerja, ki je dejal: 'Center ne vodi žoge. To je osnovno pravilo.' Višjih fantov sploh niso učili preigravanja. Tudi sam sem začel pod košem kot center, potem pa sem se vedno bolj oddaljeval od obroča, na krilno pozicijo. Bil sem eden prvih pri tej višini, ki so si privoščili tudi malo 'zadriblati'. Zvadil sem vodenje med nogami, za ritjo in si na koncu kariere kot veteran vzel to pravico, če je bila tekma že odločena, da sem zadnjo minuto vodil žogo čez igrišče. Dražen Dalipagić, ki je v reprezentanco prišel za mano, je bil še korak modernejši format igralca. Kaj šele v nadaljevanju Toni Kukoć. Treningi so danes kvalitetnejši, obsežnejši. Razen tega, da se dela več za tehniko tudi najvišjih igralcev, je velik poudarek na fizični moči. Jaz sem imel dobrih 90 kilogramov, Luka Dončić jih ima krepko čez 100.«
Drugačni so bili tudi pogoji. Kakšna je bila oprema, kakšna so bila tla?»Žoge so bile iz usnja in ko je bil teren moker, so bile težje. Kmalu so tudi izgubile osnovno obliko. Generacija pred nami je igrala na lešu, peščeni podlagi, kakršna je na teniških igriščih. Tam so morali pred tekmami vsakič na novo z apnom zarisati črte. Mi smo že igrali na asfaltu, kar pa ob skromnih športnih copatih ni bilo najboljše za zdravje. Po supergah smo imeli neke kitajske ali češke športne copate in v Italiji smo začeli nabavljati allstarke. Vsakodnevno večurno skakanje po asfaltu je stružilo sklepe, da je bilo joj. Jaz sem jo kar dobro odnesel, tako da nimam prehudih težav. Morda zato, ker sem relativno kmalu nehal igrati.«
Ali pa morda tudi zato, ker niste skakali zelo visoko. Ste zabili žogo v koš?»O, sem. Je pa res, da je bilo to pred našo generacijo značilno le za visoke igralce. Matic Dermastja in Bogdan Müller, centra pri dveh metrih, sta jo zabila s težavo, že v mladinski reprezentanci nas je to zmogla polovica.«
Kako ste potovali na tekme?»V Skopje in kdaj tudi v Beograd smo šli z letalom, večinoma pa z vlakom. V spalnikih s tistimi kratkimi posteljami si nismo ravno odpočili, kar se je tudi poznalo zvečer na tekmi.«
Kdo je bil med vami tisti, ki je bil pred časom?»To je bil zagotovo Krešimir Ćosić. Centrsko pozicijo je igral na način, kot to počnejo igralci danes. Takšnega igralca v Evropi še dolgo za njim ni bilo. Spomnim se ga še iz mladinske reprezentance. Takrat smo bili vsi suhi, on še najbolj. Ko je nekomu blokiral met, je zaradi šibkosti skoraj vedno padel po tleh. Kasneje, predvsem v času igranja na ameriški univerzi, je postal močnejši.«
Ko so naši košarkarji leta 2017 osvojili naslov evropskih prvakov, so od države dobili po 10.000 evrov. Ko ste vi postali svetovni prvaki, ste šli za nagrado k Titu, ki vam je poklonil ročno uro.»Mislim, da smo bili oboji podcenjeni, a smo bili z nagrado mi vseeno bolj zadovoljni. Takšni časi. Za nas je bila to velika čast in priznanje.«
Kaj je že bilo s to uro v nadaljevanju?»Uro sem izgubil, pošteni najditelj pa jo je prinesel nazaj. Na sprejemu pri Titu pa smo dobili tudi njegovo sliko s podpisom. Dogovorili smo se, da jo bomo dali pri vojakih na omarico, da nam ne bo kdo stikal po naših rečeh – zaradi spoštovanja do slike. Zaleglo je, kakšen vojak ali oficir, ki je šel mimo, je celo salutiral.«
Ste zadovoljni z današnjo Olimpijo?»Sem, je pa res, da se s to ekipo težje identificiram. Veseli me, da Blažič igra zelo dobro, žal mi je le, da ni na vidiku več novih talentov. Saj ne rečem, da bi morali biti vsi kot Dragić in Dončić, ki se morata poleg nespornega talenta in delavnosti zahvaliti tudi staršem, ki so ju pri njunem prizadevanju podpirali. Ukvarjanje s športom je pomembno ne le zaradi doseganja vrhunskih rezultatov, ampak tudi zaradi vsakodnevne discipline, upoštevanja trenerja, soigralcev, do katerih moraš biti toleranten. Naučiš se dobivati udarce, znaš prenašati krivice in poraze. Namreč, kot je dejal Bil Gates, življenje ni pošteno.«
Zadnje čase veliko fotografirate. In to zelo dobro.»V tem zelo uživam. Največ kadrov najdem, ko se s kolesom zapeljem naokrog. Kaže, da imam to nagnjenje že v genih. Nekaj umetniškega duha je imela mama, igrala je klavir in zelo dobro slikala. Dedek pa je bil skladatelj, Vladimir Prinčič. Igral je celo na olimpijadi v Londonu leta 1948, kjer je na klavirju spremljal nastope v disciplini, ki bi jo danes lahko imenovali estetska skupinska gimnastika.«
Kako ste zadovoljni s Slovenijo 30 let po osamosvojitvi?»Skrbi me velika delitev med Slovenci in to, da drsimo stran od demokracije. Predsednik države bi moral jasno povedati, kaj se dela narobe. Žal se do mnogih stvari, do katerih bi se moral, jasno ne opredeli. Mimo njega gredo pritiski na javno televizijo, ukinjanje Slovenske tiskovne agencije, dogajanje v zvezi s tožilci… Borut Pahor nima poguma za jasna stališča. Ne rečem, da vlada dela vse narobe, vendar so stvari, ki bi jih moral nekdo, ki razen ljudstvu in svoji vesti ni odgovoren nikomur, videti in nanje opozoriti.«
