Posadka Potujočega kina Bridka Bebiča pod vodstvom harmonikarja, skladatelja in magistra filozofije Bratka Bibiča je pod naslovom Od kovača do knapa že leta 2018 ustvarila avdiovizualni kolaž iz zvočnih filmov koreografa in plesalca Iztoka Kovača v produkciji zavoda EN-KNAP; prvi plesni film Narava Beso sega v leto 1995, zadnji, Vašhava, je bil posnet leta 2014. V četrtek ob 20. uri pa bo »nevidni orkester« z glasbo v živo iz Atrija ZRC SAZU film pospremil v razširjeni zasedbi. Bratku Bibiču na harmoniki, Eduardu Raonu na harfi, kitari, elektroniki in tolkalih ter tolkalistu Vidu Drašlerju se bodo pridružili pianist Sašo Vollmaier, multiinštrumentalista Samo Kutin in Ana Kravanja ter vokalistka Tea Vidmar.
O uporu in od-pornosti
V projektu Od kovača do knapa se eden od glavnih razmislekov vrti okrog upora, denimo o poklicih in tovarnah, ki izginjajo. »Vendar osnovna ideja ne govori toliko o uporu, ki je (bil) tradicionalno značilen tako za rudarje v delavskih bojih kot tudi za prevratnike v polju (sodobnega) plesa. Prej gre za neke vrste vztrajnost ali od-pornost, ki na določenih presečiščih druži dve sicer tako različni, a obenem v svoji telesnosti, gibalnosti, fizičnosti podobno naporni človeški dejavnosti, kot sta (sodobni) ples in rudarstvo,« razmišlja Bratko Bibič. Kovačevi filmi so bili posneti večinoma v ambientih opuščenih industrijskih obratov in rudniških rovih, »nemara je zato vprašanje prihodnosti, ne samo te in takšne, še najbolje zastavil naslov zadnjega posnetega filma Iztoka Kovača in režiserja Saše Podgorška Kaj boš počel, ko prideš ven od tu?. Odgovor je v mnogočem odvisen tudi od upora.«
Po mnenju Bratka Bibiča plesne filme Iztoka Kovača odlikujeta tako izvrstna glasba kot tudi izjemno pestra razsežnost njihovega »ozvočenja« (od naravnih do elektronsko podrtih zvokov), k čemur sodi tudi to, da jih nastopajoči akterji pogosto razvijajo s svojim gibanjem in inštrumentalnimi ali vokalnimi intervencijami. »Obenem s predelavo teh elementov zvočna inspiracija izhaja tudi iz vizualnih ritmov včasih 'divje' filmske montaže in plesnih koreografij, drugič pa iz umirjenih 'zvenov' ambientov, v katerih se odvijajo raznovrstna dejanja akterjev, vključno s hojo ali metanjem kock.«
Oživljene »arhivske« podobe
V tem (in še drugih »filmskih« projektih) Bratko Bibič pravzaprav raziskuje historična in sodobna razmerja med filmom, zvokom in koncertno inštrumentalno-vokalno glasbo. Pri tem izhaja iz v 90. letih 20. stoletja ponovno oživljene tradicije žive glasbene spremljave nemih filmov in obenem iz konstrukcije novih filmskih pripovedi iz tako imenovanih najdenih (arhivskih) podob. »Tudi Kovačeve filme lahko imamo za arhivske, saj jih ni mogoče prav pogosto videti. Ko sem prešel v eksperimentiranje z zvočnimi filmi, me je posebej zanimala zvočna sled kot razmeroma samostojna razsežnost filma, s katero je – v interakciji z gibljivo filmsko sliko – mogoče 'komponirati' na način, kot sta to počela najprej Walter Ruthmann z optičnim zapisom zvoka na filmskem traku v radijskem mediju v 30. in nato Pierre Schaeffer z magnetofonskimi trakovi v 50. letih 20. stoletja. Pri uporabi teh načel v zvočnem filmu z živo glasbeno 'spremljavo' je prišla do izraza nova razsežnost: da namreč poslušalec/gledalec ne more več z gotovostjo identificirati, locirati vira zvokov: ali izhajajo iz filmskega zapisa ali iz sočasne žive igre z njim.«
V četrtek bodo z razširjenim orkestrom – v nasprotju s praizvedbo aprila 2018 – nadgradili in razvili vrsto elementov in potencialov zvočenja, ki jih zasnova projekta filma že vsebuje, a v zasedbi tria niso mogli priti do svojega polnega izraza, še dodaja Bibič. »To velja tako za klavirsko kot tudi za vokalno, brenkalno, godalno inštrumentalno igro, vključno s preparirano strunsko lajno. Z večsteznim posnetkom četrtkovega kinokoncerta bomo po eni strani prišli do optimalnega zvočnega soundtracka k filmu, ki ga bo tako mogoče uživati tudi brez žive glasbe – čeprav je prav kinokoncert njegova optimalna forma. Po drugi strani pa bo mogoče na osnovi posnetka postproducirati tudi od filma neodvisno, torej samostojno avdiodelo 'nevidnega orkestra', ki bo na voljo vzdržljivemu poslušalstvu.«
Če bodo kovidne razmere to omogočale, bodo maja v isti zasedbi gostovali vsaj še na festivalu improvizirane glasbe v Avstriji, konec avgusta pa na festivalu sodobnega plesa v Murski Soboti.