Zgodba, kako so filmski zanesenjaki od produkcijske hiše Warner Brothers s spletno kampanjo pod ključnikom #ReleaseTheSnyderCut (izdajte Snyderjevo različico) dobesedno izsilili popravek superherojskega akcijskega filma Liga pravičnih, je ena tistih, ki ji je težko verjeti. Vse skupaj pa se začne tam, kjer se onkraj luže začne večina zgodb. Hollywood je biznis in številke ne lažejo. Marvelov filmski studio je s prvim Iron Manom (2008) vred do danes nanizal 23 superherojskih filmov in v blagajne pospravil več kot 22 milijard dolarjev. Milijardica na film, ni slabo. Kos pogače si je zato želel odtrgati tudi Warner Brothers; z zamudo in s heroji izdajatelja stripov DC Comics. Supermanom, Batmanom, Čudežno žensko in drugimi.

Producentski gigant je začel svojo pot leta 2013 z Jeklenim možem, izmed doslej skupno osmih filmov pa se je največ pričakovalo ravno od tistega leta 2017, ki se je v maniri Maščevalcev v skupni zgodbi namenil združiti vse svoje heroje. Sprva je Ligo pravičnih režiral Zack Snyder, a ker so kritiki po malem raztrgali njegov predhodni film Batman proti Supermanu: Zora pravice in ker tudi finančno ni šlo po pričakovanjih, so šefi pri Warnerju namesto njega sredi produkcije v sedlo posedli Jossa Whedona. Tipa, ki je leta 2012 režiral Maščevalce. Snyderju to ni bilo všeč, a v tistem času ga je doma bolj potrebovala družina. Njegova posvojenka Autumn si je po daljši bitki z depresijo pri dvajsetih letih vzela življenje.

Novi režiser medtem ni le prevzel vajeti, pač pa se je po diktatu studia na veliko spreminjalo scenarij in v bitki s časom na novo snemalo prizore. Rezultat takšnega hitenja je bila polomija, ki jo kratko in jedrnato še najbolje povzamejo brki igralca, ki igra Supermana. Angleški igralec Henry Cavill je namreč v času popravkov že snemal Misijo: Nemogoče – Izpad, pogodba pa mu je narekovala, naj svoje košate podnosne preprogice nikar ne obrije. In ker je res ni, so to nato v poprodukciji reševali s posebnimi učinki, kar je nazadnje izpadlo smešno in amatersko. Leteči supermož je bil videti, kot bi ga v zgornjo ustnico pičila čebela. Okej, sršen.

A prišlo je do preobrata, ki ga Hollywood še ni videl. Filmski navdušenci so na družbenih omrežjih zahtevali Snyderjevo različico filma. Kar se je sprva zdelo kot tipičen donkihotski boj, je kmalu postalo snežna kepa, ta pa je bila iz leta v leto večja, pri Warnerju pa so nato maja lani vendarle popustili. V kontekstu filma je to prvovrstna ironija, saj so ljudje, ki so pred leti režiserju zaradi nezaupanja v njegovo vizijo pokazali vrata, zdaj istemu človeku ponudili proste roke in dodatnih 70 milijonov dolarjev za remake filma. In to le nekaj let po izidu prvenca. A če se to v kontekstu predelav, ki se navadno snemajo desetletja pozneje, sliši nezaslišano, je v kontekstu zastonjske promocije filma in apetitov glede premijskega naročniškega servisa HBO Max to le še ena poslovna odločitev.

Snyder in predvsem tisoči fenov to medtem doživljajo bistveno drugače. Različica, ki je Supermanu naposled pobrila brke in originalni izdelek iz dveh raztegnila na štiri ure, ima danes, dva dni pred izidom, že naravnost mitski status. Peticije, ki so vztrajale kot petkovi protesti, bodo zaradi tega v prihodnosti zagotovo našle svoje mesto kot DVD-dodatek ali spletni mini dokumentarec. Superjunaški spektakel, ki izide v četrtek, iziti pa bi moral že leta 2017, pa ne glede na končni izdelek ne bo le štiriurni koktajl posebnih učinkov in eksplozij. Junaki so se prešteli tudi zunaj kinodvoran. Gibanje, ki se je bojevalo za izid Snydrjeve različice, je namreč zbralo več kot pol milijona dolarjev in jih podarilo Ameriški fundaciji za preprečevanje samomorov.