Narativ fantazira o premierju, ki je obkrožen z mogočnimi sovražniki, a se pred njimi uspešno brani kot David proti Goljatu. Orban in Janša se pri tem ne trudita samo z antikomunistično pripovedko, po kateri spremembe leta 1989 sploh ni bilo, pač pa šele pride. Orban vse to obloži še s strašenjem pred velikimi državnimi povezavami. V njih igra Bruselj vlogo nove Moskve, govori o imperiju EU in namiguje na habsburške čase. Pri tem se Orban premeteno naslanja na kolektivni mit madžarske žrtve, na travmo Trianona, na vstajo leta 1956, ko je Madžarsko zahod pustil na cedilu, o Vzhodnoevropejcih kot Evropejcih druge klase, zapostavljenih že pri vsebini nutelle. In žanje uspehe. Temeljna ideja pri tem niti ni tako napačna. Z zahodom želi govoriti na isti očesni višini, na istem nivoju, pred njim želi obveljati za novo avantgardo. Toda iliberalna pot mora razcepiti vsako družbo.

Orban je avtoritarec in državo potiska v spor z Brusljem. Janša pa Orbana posnema. Ali jim uspe, težko sodim. Orban je bil sicer zadnjih deset let uspešen. Vendar bo z izstopom iz poslanske skupine Evropske ljudske stranke (EPP) občutno izgubil vpliv, kar tudi Janši ne bo koristilo. Zato dvomim, da bo Janši v Bruslju z novo smerjo Slovenije uspelo. Kajti Madžarski ni, saj je podoba Madžarske slaba. Večer v soboto