No, zgodilo se je še nekaj v Bruslju, kar me je, kot nekdanjega evroposlanca iz vrst socialistov in demokratov, presenetilo in globoko ožalostilo. Večina mojih bivših somišljenikov in tovarišev je skupaj z EPP in skrajno desnimi strankami odvzela imuniteto trem katalonskim kolegom samo zato, ker je tako zahtevala španska vlada. Sramota, sem si rekel, a bi jim enako povedal, na glas, na odprti sceni, tudi če bi še bil z njimi v bruseljski dvorani in še prej na sestanku poslanske skupine.

Predati katalonske kolege pregonu španskih in še prej belgijskih oblasti, če bodo prvim stregle, ob polnem zavedanju, da so bili doma obsojeni zaradi političnih idej in dejanj, ki so povsem sledili željam naroda, ki jih je bil izvolil, ne da bi komu skrivili las ali mu kaj vzeli, je podlo, zahrbtno, zavržno.

Carles Puigdemont, Clara Ponsati in Toni Comin so bili izvoljeni kot vsi ostali, zakonito in legitimno, njihov mandat je bil potrjen. S kakšno pravico se jim sedaj odvzema edino zaščito, ki jo imajo, da enakopravno z vsemi drugimi sodelujejo pri delu parlamenta in opravljajo svoje poslanstvo? To so pa res politični preganjanci, tako kot vrsta zaprtih tovarišev v Španiji, le da so se pravočasno izmaknili arestu oziroma našli zatočišče zunaj domovine in medtem celo bili poslani, z glasovi svojih rojakov, v Bruselj.

Resda razmerja med njihovo deželo oziroma pokrajino in državo niso enostavna, da je bila enostranska razglasitev katalonske neodvisnosti oktobra 2017 morda nezakonita in protiustavna, da je bil predhodni referendum slabo organiziran in pomanjkljiv v smislu zagotavljanja verodostojnosti izida glasovanj… Res pa je tudi, da če španska ustava ne omogoča cefranja vsedržavnega ozemlja z ustanovitvijo novih samostojnih državnih tvorb, je nujen dialog med zagovorniki celovitosti Španije in neodvisnosti Katalonije, nujno je iskanje političnega dogovora o nadaljnjem sobivanju, morda s ponudbo Kataloncem še večje stopnje avtonomije (glej Baskijo) ali o posodobitvi ustave in zakonodaje, da bi se ločitev dveh partnerjev, ki se ne moreta več, zgodila čim bolj civilizirano in predvsem brez nasilja.

Ne pozabimo, da so po vseh kriterijih mednarodnega prava in etničnih atributih Katalonci narod, četudi jim tega statusa Madrid ne priznava (ima jih le za jezikovno manjšino), in da ustanovna listina Združenih narodov zagotavlja vsem narodom pravico do samoodločbe – Slovenci smo se pred 30 leti prav nanjo sklicevali, sicer smo imeli tudi srečo, da je imela tudi ustava SFRJ, v nasprotju s špansko, uzakonjeno to pravico. Zatorej, dogovor o večji avtonomiji ali o spremembi ustavnih in zakonskih okvirov je v Španiji nujen, sicer se postavlja vprašanje, ali centralna oblast tej pokrajini še priznava demokracijo in človekove pravice, če ne priznava izida njenih občasnih volitev in zapira ter preganja zmagovalce teh.

No, če se vrnem h glasovanju v evropskem parlamentu, sem vesel stališča Tanje Fajon, ki odvzema imunitete ni podprla. »Ne gre za osebni privilegij,« je dejala, »imuniteta zagotavlja, da lahko poslanec izvršuje svoj mandat ter ne more biti izpostavljen arbitrarnemu političnemu preganjanju.«

SDS-ova evroposlanca Zver in Tomčeva sta baje glasovala za, pa toliko imata povedati o tem, kako je bil njihov šef pred leti na Dobu edini politični zapornik v EU in kako je njihova stranka pred tremi desetletji najodločneje zagovarjala pravico slovenskega naroda do samoodločbe.

Čisto za konec še vprašanje vsem evroposlancem, ki so odvzeli imuniteto trem katalonskim kolegom: s kakšno pravico, gospe in gospodje, obsojate Putina in klicarite k sankcijam proti Rusiji zaradi pregona Navalnega?

Aurelio Juri, nekdanji evropski poslanec S&D, Koper