Danes mineva deset let od začetka protestov proti Bašarju Al Asadu, ki so se sprevrgli v krvavo državljansko vojno in najbolj uničujoč konflikt 21. stoletja. Sirija, kjer so spopadi sicer prenehali, je v ruševinah, več kot polovica od 22 milijonov prebivalcev je razseljena, druga polovica večinoma strada, najmanj 400.000 ljudi je bilo ubitih. Asadov režim, ki je imel poleti 2015 pod nadzorom le še petino državnega ozemlja, naj bi zdaj vladal na 60 odstotkih ozemlja. Dejansko pa je država razdeljena na enklave in vsaka ima svojega tujega zaščitnika (Rusijo, šiitski Iran, sunitsko Turčijo, ZDA), svoje gospodarstvo, svojo milico, vladajočo etnično skupino ali veroizpoved. Vse hujša je lakota na območjih, ki niso žitorodna, predvsem zato, ker je za prevoz žita skozi vsako enklavo milicam treba plačati visoko podkupnino. Ljudje za preživetje prodajajo nakit, zemljo, svoje telo.
Protesti proti zaprtju gimnazijcev
Sirci so na krilih arabske pomladi leta 2011 sprva na miren način hoteli doseči izpustitev političnih zapornikov, politične reforme in konec cvetoče korupcije. Protesti so se začeli na jugu, v mestu Dara, 15. marca 2011. To so bili prvi ulični protesti v Siriji po skoraj tridesetih letih, odkar je leta 1982 Hafez Al Asad dal porušiti cele četrti upornega sunitskega mesta Hama. Več sto ljudi je v Dari, kjer je bilo večinoma sunitsko prebivalstvo, zahtevalo osvoboditev petnajstih zaprtih gimnazijcev, ki so, tudi pod vplivom arabske pomladi, na stavbo svoje šole napisali gesla proti Asadovemu režimu.
Ko so se v drugi polovici marca protesti razširili po sirskih mestih, je minilo že več tednov od padca Zina Bena Alija v Tuniziji in Hosnija Mubaraka v Egiptu. Sirski diktator je imel podporo treh največjih manjšin, kristjanov, šiitov in alavitov, ki jim pripada tudi sam, ne pa večinskih sunitov.
Asad je še aprila 2011 popuščal. A ko so se protesti nadaljevali, je ukazal streljati na protestnike in samo v Dari je umrlo več kot 200 ljudi. Posamezni oficirji so prestopili k opoziciji in organizirali oboroženo vstajo, ki je bila leta 2012 vse uspešnejša. Uporni sunitski predeli mest pa so se izpostavili strahovitim napadom Asadovih tankov, letal in helikopterjev, ki so odmetavali sode eksploziva.
Odločilni vstop Rusije
A med uporniki so bili vse številnejši radikalni sunitski islamisti, sprva iz Al Kaide, od leta 2013 iz Islamske države (IS). Že leta 2011 je Asad iz zapora izpustil več kot tisoč džihadistov, domnevno zato, da bi lahko boj proti opoziciji prikazal kot boj proti islamskim teroristom. Ko je avgusta 2013 Asad uporabil kemično orožje, v uporniškem predmestju Damaska pa je umrlo najmanj 500 do 1000 civilistov, ameriški predsednik Obama ni izpolnil grožnje, da bo v primeru takega ravnanja vojaško posredoval, Francija pa tega tudi ni hotela storiti sama. Pasivnost zahoda je oslabila demokratično opozicijo in odprla vrata ruskemu posredovanju. Jeseni 2015 je z vojaškim nastopom Moskve, predvsem njenih letal, prišlo do odločilnega preobrata v državljanski vojni. Pred tem se je širila IS, uporniki so na zahodu Sirije vse bolj stiskali Asadove sile na območju Damaska. Po vstopu Rusije so uporniki začeli izgubljali mesto za mestom. Asadu so pri osvajanju in rušenju sunitskih četrti odločilno pomagali Iranci in šiitske milice z vsega sveta. Če ne upoštevamo kurdskega severovzhoda, kjer se živi razmeroma dobro, je po letu 2018 upornikom ostal samo še Idlib na severozahodu, kjer se danes stiska štiri milijone ljudi, od teh polovica beguncev.
Za preostali del Sirije pa bi lahko rekli, da so že pomladi 2011 sodelavci in privrženci režima grozili protestnikom s sloganom »Asad ali uničenje«. Po desetih letih imajo Sirci oboje.
