Sezona vrtičkarskih del se je začela, s tem pa tudi kurjenje odpadnega listja in vejevja, kar je čas, ko imajo gasilci zaradi travniških in drugih požarov v naravi največ dela. Že samo pogled na dnevno statistiko klicev na 112 pokaže, da so minulo sredo in četrtek gasilci gasili 41 požarov v naravi, skupaj pa so letos imeli skoraj 600 tovrstnih intervencij. Da je na videz nedolžno kurjenje na vrtu lahko tudi zelo nevarno, pričajo vsakoletne nesreče.

Ena takšnih se je v začetku marca zgodila na Ribnici na Pohorju, kjer je 84-letnik kuril odpadno listje, ki ga je nagrabil okrog hiše. Nenaden sunek vetra je goreče listje razpihal naravnost v kurjača, oblačila na njem so se v hipu vnela, ogenj ga je zajel po vsem telesu in mu povzročil hude opekline. Zadnjo človeško žrtev zaradi kurjenja v naravi smo imeli leta 2016, ko je 67-letnega moškega iz okolice Celja med sežiganjem suhe trave na domačem travniku zajel ogenj.

Ironija: utekli ogenj zajel gasilski dom

»Smo sredi najbolj aktivne sezone gašenja požarov v naravi,« ugotavlja poveljnik kočevskega prostovoljnega gasilskega društva Luka Butala in pove primer, kako je minuli teden v Kočevju zaradi ognja, ki je občanu ušel izpod nadzora, zgorel del ostrešja stare stavbe, ki je bila nekoč nič drugega kot gasilski dom. Domačin je požigal robidovje in zaradi sunkovitega gorenja je ogenj zajel ostrešje bližnje starejše stavbe. »Bila je sreča v nesreči, saj sva se s kolegom ravno vračala z druge intervencije in prišla v pravem trenutku mimo. Ogenj je bil pogašen, še preden bi povzročil večjo škodo,« pripoveduje Butala, ki izpostavi težavo, ko se ljudje požiganja lotijo sami.

»Ko jim ogenj uteče, skočijo po vedro vode, medtem pa se ogenj razširi naprej,« razloži in doda, da se je dobro takšnih stvari lotevati vsaj v paru. Če gre karkoli narobe, lahko eden pokliče na pomoč. »Še prej pa si seveda pripravimo kurišče tako, da bo varno. Mogoče kakšno vedro vode ali pa v bližino napeljemo vrtno vodovodno cev. Določimo si mejo, do kod bomo travnik požgali, rob lahko že prej preventivno zalijemo z vodo, lahko prekopljemo zemljo, kjer se bo ogenj ustavil,« svetuje poveljnik kočevskih gasilcev.

Kurjenje prijavimo

Tudi poveljnik poklicne Gasilske brigade Koper Denis Glavina ima za vrtičkarje in kmete podobne nasvete. »Ko kurimo odpadne veje, jih spravimo na en kup in jih ne puščamo raztresenih po celi njivi. Okrog kurišča počistimo in ga zavarujemo z negorečim materialom. Pazimo, da ne kurimo v bližini hiš in ne v bližini gozda. Ogenj pa moramo imeti vedno pod nadzorom in na koncu tleče oglje tudi zalijemo z vodo in popolnoma pogasimo,« naniza nekaj napotkov.

Pred kurjenjem tudi preverimo, kaj od nas pričakujejo občinski odloki. Na Koprskem je treba vsako kurjenje v naravi prej prijaviti gasilcem. »Opažam, da ljudje to dokaj vestno počnejo in se obnašajo zelo odgovorno. Če nam kurjenje prijavijo na dan, ko je veter premočan, jih že sami opozorimo, naj delo prestavijo na ugodnejše razmere. Poleg tega nam vnaprejšnja prijava prihrani marsikatero nepotrebno intervencijo, ko ljudje iz avta opazijo dim in kličejo, da gori. V vsakem primeru še vedno preverimo, kaj se dogaja, zagotovo pa na teren ne odide vse moštvo, če vemo, da gre za nadzorovano kurjenje,« primer dobre prakse izpostavi koprski gasilec.

Kaj storiti, ko v naravi zagori

Vsi ti nasveti seveda veljajo le v času, ko je kurjenje v naravi dovoljeno. V obdobjih velike požarne ogroženosti je namreč vsako kurjenje prepovedano.

Če nam ogenj vseeno uide izpod nadzora, na Upravi RS za zaščito in reševanje svetujejo, da ohranimo mirno kri in ocenimo velikost požara. Če gre za manjši začetni požar in je šele zagorelo, ga skušamo pogasiti sami, pri tem pa moramo paziti predvsem na svojo varnost. Visoke temperature in dim lahko hitro izčrpajo naše moči. Požara se lotimo s priročnimi gasilnimi sredstvi: z vodo, brinovimi ali smrekovimi vejami ter z zemljo ali s peskom. Če imamo pri roki kramp ali lopato, lahko prekopljemo rušo in s tem preprečimo širjenje požara. Požar vedno gasimo v smeri vetra, da nas dim in plameni ne ovirajo. Če pa ocenimo, da ognju nismo kos, takoj pokličemo center za obveščanje na številko 112, najbližjo gasilsko enoto ali policijo.

Oba sogovornika se strinjata, da ljudje večkrat (pre)pozno pokličejo na pomoč. »V naravi ljudi, posebej pa nas Slovencev, je, da bi radi vse rešili sami,« ugotavlja Butala, a dodaja, da je vseeno bolje na pomoč poklicati prezgodaj kot prepozno. »Tudi če so gasilci že zbrani v gasilskem domu in pride do preklica intervencije, je še vedno bolje, da se lahko preoblečejo v svoja oblačila in vrnejo v službo, domov ali k družinam, kakor da je klic prepozen in se nemočno dlje časa borimo z ognjem,« je prepričan gasilec.