Posebej pozorno dogajanje spremljam zadnjih petintrideset let. Nastanek Slovenije kot samostojne države je bil zame enkraten dogodek. Med znamenitimi in zgodovinsko bogatimi narodi se je naš tisočletja odrinjeni narod uspešno postavil na lastne noge in zapisal v zgodovino s svojo državo. Imeti svojo državo in svoj materni jezik, veljavna povsod, sta dobrini, ki se jima velja prikloniti do tal. Narod brez jezika in ozemlja ni narod. Vse drugo se da nekako postaviti.

A postaviti državo, ki bo med sosedi in v svetu spoštovana, ni enostavna naloga. Nekatere stvari pri postavitvi so temelji, postulati zanjo. Parlament, predsednik države, vlada, ministrstva in organi v njihovih sestavah so ogrodje države. Branik pa vojska in policija. Ne bom nikogar učil ustavnih zadev, ker na tem področju nisem najbolj doma. Kot pozoren državljan pa sem opazil dogajanja pri oblikovanju države, ki me skrbijo.

Ob ustanovitvi države smo se odločili za parlamentarno demokracijo. Na volilnih shodih stranke predstavijo programe. Pogosto se jim posreči izbrati tudi kar primerne kandidate za poslance, ki jih potem mi, volilci, potrdimo na volitvah. Ti sestavljajo parlament, ki je središče dogovarjanj o programih in delu v državi. Do tod demokracija še kar deluje, od tod naprej pa se stvari zapletejo. V trenutku, ko poslanci dobijo mandat, se postavi vprašanje, na katerega marsikateri poslanec doslej ni našel odgovora: ali je poslanec dolžan delovati po programu stranke in biti s tem povezano poslušen stranki, ki jo običajno predstavlja strankarski prvak, ali pa so poslanci samostojni in se odločajo po vesti in odgovorno za dobrobit onih, ki so jih izvolili.

Ta hip je moč strank je tako velika, da smo volilci potisnjeni v kot. Smo le orodje za izvolitev poslancev, po tem dejanju pa nas ni več. Smo nezaželeni, moteči, brez kakršnega koli vzvoda vplivanja na dogodke v državi. Prepovedan je referendum kot možna oblika popravka smeri politike. Prepovedani so javni shodi in vsakršna oblika javnega izražanja mnenja ali nasprotovanja delu parlamenta in vlade. Demokracija je tako pri nas pristala v rokah peščice samoljubov, imenovanih »strankarski prvaki«. Celo imena strank so povezana z njimi. Ne s programi.

Morda mi boste oporekali, češ da so poroštvo za pravico in resnico prav ti ljudje. Da naj verjamemo strankarskim programom, strankarskim prvakom, njihovi poštenosti, predanosti volilcem in državi. Ustavil vas bom. Današnje stanje politike v Sloveniji je živo nasprotje pojma demokracija. Poštenost in verodostojnost prej omenjenih strankarskih prvakov sta nedavno padli globlje od dna – s kaznovanjem otrok, ki so javno povedali, da hočejo v šolo. Tem otrokom, po nedolžnem obtoženim protidržavnega delovanja, ni stopil v bran noben strankarski prvak. Tudi noben državni organ ne. Pazite, otrokom ni zmogel nameniti besede v bran niti predsednik države. Človek, ki se je v volilnem boju kazal kot vseznalec – bil je kmet, frizer, vrtnar … – ni znal reči otrokom: »Oprostite neumnostim moje politike.«

Svojo odgovornost do mlade generacije je preskočil tudi predsednik vlade. Zamahnil je z roko in tvitnil, da »naj nosijo svojo odgovornost«. Da bi bili vredni njegove žive besede – niti slučajno. Tvit je dovolj. Kot beden papagaj je isto ponovila za njim ministrica za šolstvo. Kaj pa prvaki strank? Ja, prvakinja SD je skromno menila, da bi izrekli abolicijo do tega. Česa bolj neumnega še nisem slišal. Abolicija namesto opravičila mladim? Ste resni? Kaj pa je rekel varuh človekovih pravic? Nič! Pa bi moral skočiti do stropa in jih napeti ministru za notranje zadeve, kaj se gredo policaji. Nič ni bilo slišati niti iz vrst mladih, s strani študentov, združenj pedagoških delavcev, združenj ravnateljev, kot da se jih to ne tiče. Izjema so bili ravnatelji iz Podravja.

Nikar mi ne govorite, da je to demokracija.

Vrnimo se k strankam. V teh tridesetih letih se jih je na političnem prizorišču zvrstilo kar nekaj. Zeleni, SLS, Demokratska stranka, Krščanski demokrati, Delavska stranka, Liberalna demokracija, Zares… In izginilo. Kot po pravilu je izpuhtela več kot polovica strank, če so bile v španoviji s SDS. Izginili so LDS, Zeleni, Krščanski demokrati, SLS, nova SLS. Bodi dovolj. Kogar se je dotaknila ta stranka, je tako ali drugače izginil s političnega prizorišča. Brez sledu. Trenutno to kaže tudi strankam koalicije. Vse skupaj spominja na »vražji poljub«. Tako kot kazen otrokom.

Dušan Kaplan, Ljubljana